Árpád Fodor

Arpad Fodor, ki ima vojvodinske korenine, se je rodil leta 1982 v Zalaegerszegu. Tam je tudi uspešno maturiral na Gimnaziji Miklósa Zrínyija. Že v gimnazijskih letih je ob podpori svojih učiteljev začel pisati pesmi. Kasneje je diplomiral na Fakulteti za šport v Ljubljani. Trenutno je kot učitel zaposlen na DOŠ II Lendava.

Oznaka »samotni glasnik« velja tudi za Árpada Fodorja, ki je leta 2005 izdal prvo zbirko z naslovom Remény a kő alatt. O tem pesništvu Imre Péntek piše: »V primeru mladih pesnikov pogosto lahko opazimo pretiranost oglašanja, neravnovesje prve zbirke. Morda niti ni posrečeno, če se sposobnost takoj pokaže v »polnem zagonu« tako lahko veliko dlje varuje svojo odprtost in možnosti sledečih sprememb oblik.« O Árpadu Fodorju lahko povemo, da osvaja svet, v katerega se je rodil, s čezmernim frfotanjem, gorečim začudenjem«.

V svojem življenjepisu hvali pedagoški pristop učiteljev v Zalaegerski izobraževalni ustanovi, ki je usmerjen v samospoznavanje. Svoje najpomembnejše teme, ljubezni, ki ga vse od takrat spremlja povsod, na primer na vedre, vendar niti malo enostavne pesniške kraje in pesniške kraje brez oblakov, pa se je naučil že v domačem okolju: »Valakit szeretni kell, /Apát és kezet, / A becs ereklyéjét. /Prizmába szűrni/ A tisztelet fényét [Nekoga je treba imeti rad, / Očeta in roko, / relikvijo cenjenosti. / Filtrirati v prizmo/ Svetlobo spoštovanja.]« (Az egység szent képe).

Spet drugič slika slike trpljenja in strasti, odrešen v mitičnem doživetju in v stvareh modernega sveta, ki ne spadajo skupaj: »Mint aki túltelt, /S egy kereszten megfeszült,/Apja szőnyegén vízbe gyűlt [Kot tisti, ki je preživel, / In se napne na enem križu, / Na očetovi preprogi se je zbral v vodo ]« (A tenger ma remegőn forró). V njegovi štirivrstičnici z naslovom Párhuzamok se krščanski nauki kot sorodniki združijo z budizmom v misteriju »odrešitve«: »Most Krisztus narancsszín tógát ölt, / S Buddha keresztre feszítve, /Félig az út és félig a cél/ Mélyre nézz, mert egyről beszél. [Sedaj si je Jezus oblekel oranžno togo, / Buda je križan, / Pol poti in pol cilja / Gleda v globino, saj govori o isti stvari]«.

Strah za ljubezen in njegova moč obdržanjase odkriva tudi v asociativnih šaljivih pesmih, na primer v pesmi o Laokonu: »törékeny testem süttetem a napon, /S tudom,/ Csak szeretvén örök lényünk, Laokon! [Sončim svoje krhko telo, / In vem, / Samo, če smo ljubljeni, je naš duh večen, Laokon!]«. Lajos Bence v predgovoru zbirke piše: »Most megáll a táj, s én vele,/Mézédesen nyújtózkodik az idő .../ és a kertek alatt sompolyog az alkony:/ Még rötyörög az ég fehér pöttyös teáskannája...[Sedaj se je pokrajina ustavila, in jaz z njo, / vreme se medenosladko preteguje …/ in pod okvirje se prikrade somrak: / bela pikčasta čajna skodelica neba se še smehlja]« − piše v svoji pesmi z naslovom Lendvai pillanatok, že z glasom velikih prednikov. Upamo, da pesnik, ki je izdal svojo prvo zbirko, ni le dolžnik samega sebe, temveč tudi dolžnik prekmurske pisateljske družbe!