Cvetka Hojnik

Rodila se je v Murski Soboti. Po končani gimnaziji se je vpisala na Naravoslovno-tehniško fakulteto univerze v Ljubljani, na Oddelek za tekstilstvo, kjer je diplomirala na študijskem programu Oblikovanje tekstilij in oblačil, nato pa zaključila še študij na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Na likovnoumetniški sceni je s številčnimi razstavami v tujini in doma prisotna že približno tri desetletja, za svoje delo pa je prejela številne nagrade in priznanja. Živi in ustvarja v Lendavi.

Cvetka Hojnik je predhodnica generacije slikarjev, ki se je začela v 90. letih z mednarodno likovno kolonijo LindArt, za katero je značilno občutje generacijske povezanosti (D. Baumgartner, S. Časar, P. Orban, K. Pal), in nadaljevalka osamljene lendavske likovnoumetniške tradicije – tekstilne umetnosti. Poleg nadaljevanja likovne tradicije je močno navezana na okolje malega mesta: »Ko vidim kapelico Svete trojice in vinograde Lendavskih Goric, je moje srce mirno,« pravi v enem od intervjujev. Že od njenih začetkov v 90. letih velja za eno od markantnih prenoviteljic tradicije tekstilne umetnosti, poleg tega pa je prisotna tudi na modnih revijah in področju oblačilne kulture, kot pedagoginja (Maribor) pa poskuša predati znanje modnega oblikovanja in likovne teorije mladi generaciji.

Ustvarjanje Cvetke Hojnik že od začetka določajo krpanke, ki so, kot pravi sama, »zgrajene iz številnih mikrostrukturalnih sistemov, ki jih določajo mnogoštevilni cikcakasti šivi, izvedeni z različno obarvano nitjo, ki na površini krpanke ustvarjajo čudodelni ples in preplet tako vbodnih točk, črt, smeri, odprtih in zaprtih oblik, temnejših in svetlejših območij, ter z različnim zgoščevanjem in redčenjem ustvarjajo občutek vrenja in življenja.« Njene zgodnje umetnine, ki so predstavljale eksplozijo barv, so zamenjale bolj umirjene, črno-rdečo modulacijo pa je zamenjalo bolj monokrono koloriranje.

Zanjo je umetnost tek na dolge proge. Ni nenadnega uspeha, vsaka predstavitev, vsaka razstava je plod trdega dela, eksperimentov z materiali in barvami in kreativnega razmišljanja.

V njenih delih prevladuje krog, simbolno ženski princip gradnje, ki govori o podzavesti, strasti, neprestano obnavljajočem se življenju; kvadrat pa predstavlja željo in tostranskost. Na njenih novejših slikah je poleg belo-rdečih kontrastov opazen trud za posredovanje prostorske iluzije in prevladovanje črnine, ki jo dopolnjuje paleta sivih in srebrno-črnih odtenkov. Le-to pa simbolizira moški princip gradnje, racionalnost in morda tudi konec nečesa ali umrljivost.

V okviru svojih poskusov pogosto naredi izlet na področje konceptualne umetnosti, še posebej na območja literarne umetnosti in ilustriranja: najprej je ilustrirala pesniško zbirko Ferija Lainščka, nato pa zbirki Luciana Morandinija in Enza di Grazie, z veliko vnemo in sposobnostjo vživljanja je načrtovala in ilustrirala tudi pesniško zbirko oziroma knjigo Milana Vincetiča. 

V monografiji-katalogu njene razstave Mario Berdič piše: »Na najnovejših slikah Cvetke Hojnik zasledimo skorajda do kvadratnega roba nosilcev včrtane krožnice, kot bi šlo za aluzijo na kvadraturo kroga, simbola alkimističnega opus magnuma (lapis philosophicum ali kamen modrosti). Prodor v prostor predstavljajo najnovejše, že omenjene sfere ali krogle, ki se lahko iz slikovne površine »odkotalijo« tudi na tla, pri čemer žični prepleti zbujajo asociacije na večdimenzionalno prostorsko vozlanje kozmičnih strun na nivoju Planckove konstante.«

Jana Merku in Enzo di Grazia pa pri ustvarjanju Cvetke Hojnik opozarjata na kontemplacijo oblike in suprematizem: »Dominantna monokromija se ne razvija v protislovju z raznolikostjo, toliko bolj jo paradoksalno izpostavlja, še posebej, ko se kompozicija poigrava z neskončno vrsto belih in črnih variant. Drzne kompozicijske rešitve označujejo plastenje vrednot in raziskovanje velatur poleg vložkov, ki ustvarjajo privlačne učinke vibracij tona na tonu, dekoracije z velaturami zvabijo pozornost ogleda posameznih nadrobnosti, preden uspemo ujeti »eleganco celote«. Končno nam slike »pripovedujejo« o določenih alegorijah. Vsekakor ostajajo zasidrane v potrebi, da jih uzremo v ambientaciji nikoli povsem razvezane funkcije, ki jo stilistika zazna, slednja nam ostaja prikrita vendar ne zbrisana.«