Lajos Bence

Rodil se je Genterovcih. V šolo je hodil v rojstni vasi in v Lendavi. Leta 1967 se je vpisal na Filozofsko fakulteto KLTE  v Debrecenu. Leta je1981 na univerzi ELTE v Budimpešti diplomiral iz madžarskega jezika in književnosti, od vrnitve v Prekmurje leta 1981 je deset let poučeval madžarski jezik na Dvojezični srednji šoli v Lendavi. Leta 1994 je doktoriral. Od leta 1989 je bil najprej kot asistent, kasneje pa kot docent zaposlen na Oddelku na madžarski jezik na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru. Od leta 1991 je bil kratek čas glavni urednik manjšinskih programov pri RTV Slovenija. Od leta 1993 je bil glavni urednik Népújsága in od leta 1997 direktor Zavoda za informativno dejavnost madžarske narodnosti Lendava. Leta 1997 je bil izvoljen za predsednika Društva prekmurskih madžarskih pisateljev, 2009 pa za predsednika Društva prekmurskih madžarskih znanstvenikov in raziskovalcev. Trenutno je član uredništva revije Népújság, odgovoren je za novice s področja kulture.

Prvo zbirko z naslovom Szíves szívtelen (1981) je objavil s popotnico svojega učitelja, Mihályja Czineja, ki izbranega mladega moža pošlje na pot s pravo človečnostjo za sprejetje nalog. Kritika tanke majhne zbirke, Ferenc Kontra in Gábor Vajda iz Vojvodine sta opazila »rahlo svetobolni« ton (Vajda), ljudski glas in ljudsko mitologijo Lászlója Nagya, pa tudi filozofske okrajšave, aksiomatično, pusto izražanje. V njegovi drugi zbirki z naslovom Létlelet Imre Péntek odkrije neko očiščeno življenjsko občutje, in kar je še pomembnejše od tega, zgradbo pesmi, ki je nastala v čarobnosti »čiste besede«. Gusztáv Láng pa meni, da so uspešnejše pesmi zbirke tiste daljše, bolj monologične pesmi, v katerih »prevladujejo opisne slike spominske epike … »Raziskovanje preteklosti« z opažanjem možnosti svobode − splošne svobode besede, misli in pesništva – postane merilec stopnje »moje svobode« in »svobode ostalih«.

V tretji zbirki z naslovom Rá-olvasások (2000), v daljši pesmi (Óda a hazatérőhöz), ki jo je napisalv rojaku Györgyu Zali, se dilema »iti ali ostati« nadgradi z dilemo »ali je enostavneje iti ali ostati?« Prav tako je Szalay tisti, ki že v zbirki z naslovom Hazatérítő (2006), ki je izšla ob avtorjevi 50-letnici oziroma ob pregledu njegove četrtstoletne pesniške poti, ugotovi, da je Bencejeva poezija lahko razumljena kot postmoderna, ki iz »lokalnega ustvari mitologijo, glede na jezikovna sredstva, ki jih uporablja, je avantgardna, na primer zaradi asociacijskega slikanja, ki pa je vseeno daleč od tistega literarnega diskurza, ki ga sam iznajdljivo imenuje »díszkurzus« (okraševanje) in »kuruzslás« (šarlatanstvo).«

Od dolgih miselnih pesmi zbirke občutno odstopajo asociacijske igre, samoironične oblikovne vaje, o katerih (A hidakról és vágóhidakról in Ülnöm adjatok!) Péter Szemes, kritik revije Pannon Tükör, zapiše: Z načrtovanimi rešitvami »mojstrskega tečaja pisanja o pesniških študijah« – kot to nakaže v dodatnem besedilu – zada »milostni strel« metodi pisanja svobodnega verza.

Bakonyi István pa je ob izdaji zbirke z naslovom Vallani (2011) povedal: »V zbirki dobijo poudarjeno vlogo pri oblikovanju besedila kalvarija zgodovinsko-manjšinske usode in seveda tudi estetsko obveščanje in obveščenost. Naš pesnik zna brez banalnosti govoriti tudi npr. o doživetju Trianona, kot to lahko vidimo v pesmi z naslovom Mikor Pünkösd és Trianon egy napra esett (Ko sta binkošt in Trianon padla na en dan). V naslovu sta združena dva dogodka, ki tako skupaj povzročita posebno napetost. Tako bo pesem postala molitev in moledovanje, globoko lirsko razodetje.«

Preizkušanju v pesništvu v 80. letih sta sledila literarnozgodovinsko ter kritiško obdobje. Tako so študiji o Vlaju (1983) nehote sledile recenzije z namenom »odkrivanja« sadov dela pisateljev rodu Pričakovanja pomladi. Vse dokler je leta 1994 končno nastala knjiga z naslovom  Írott szóval a megmaradásért, ki je sinteza in ogledalo 70 let družabno-zgodovinskega, kulturno-literarnega življenja madžarske manjšine v Sloveniji, ki jo je javno mnenje matične države dolgo časa omenjalo kot prvi »enciklopedični« povzetek Prekmurja.

Kritik Ferenc Mák piše o »novorojenih madžarskih dedičih Prekmurja«, ki usmerjajo tudi tiste, »ki so postali negotovi in tiste, ki jih je zapustila vera«, naslednje: »Del, ki se ukvarjajo z (literarno) preteklostjo Prekmurja je za celo knjižnico, saj, kot je to izdal že naslov zbirke Lajosa Benceja, ki zajema 70 let madžarskih manjšinskih vrednot, je njegova generacija za upor izbrala najplemenitejše sredstvo in se je »s pisano besedo borila za obstanek«. To, kako je skupnost našla samo sebe v enem človeškem rodu, pa je že samo po sebi neponovljiv čudež.« Dejavni član pri tem velikanskem delu je bil Lajos Bence, ki je, ne samo kot pesnik, ampak tudi s pomočjo znanosti postal borec za obstoj, sključen pod težo doživete odgovornosti, a vseeno neomajen (István Bakonyi).