Sabina Šinko

Leta 1992 na Oddelku za likovno pedagogiko Pedagoške fakultete v Mariboru. Že v študijskih letih je v njej dozorela misel za lutkovno gledališče, izdelovala je scenske rekvizite, ustvarjala scenografije, ilustrirala, slikala, posebej pa se je posvetila slikanju na svilo.

Za umetniško izražanje potrebna oblika in vsebina pri njej nista eno zaključeno stanje. O tem je v enem od zgodnejših pogovorov izjavila naslednje: »Še vedno nisem našla »prave« forme, stopnja iskanja pri meni traja še danes. Lahko, da se bo izoblikovalo tudi kaj drugega. Vendar svila kot material in slikanje na svilo kot umetniška smer tudi danes ponujata veliko možnosti.«

Pravi, da se je s slikanjem na svilo začela ukvarjati približno pred dvema desetletjema. Meni, da je slikanje na svilo zelo razburljivo z vidika razlivanja barv, srečevanja barv med seboj in ga, še posebej v tem začetnem obdobju, lahko povežemo s slučajnimi zapleti, ga doživljamo kot magično dejanje. Le-to se pozneje premakne k zavestnosti, danes že »vnaprej vidi«, kakšen bo končni rezultat. Svila pa je medtem pri kombinacij z novimi materiali (npr. platnom) odprla tudi nove umetniške in komunikacijske poti.

Na njenih slikah najdemo veliko pravljičnih elementov, kot da bi se počutila zares dobro v svetu lutk. Arhetipska nasprotja, boj med dobrim in zlim je večna tema ljudskih pravljic. Že od svojega otroštva se rada spominja takih pravljic, ki imajo simboličen pomen, ker le-te določajo tudi naše današnje življenje. Če so se ohranile skozi stoletja, so očitno aktualne tudi danes – pravi v enem od pogovorov. Zelo zgovorno je njeno delo z naslovom Lendva-hegyi tündér [Vila iz Lendavskih Goric], ki priča o svetu pravljic in je neke vrste »slika v sliki«, katere okvir »prikazujejo zabrisani spomini in tihožitja«. V teh je zajetih tudi veliko osebnih doživetij. Na membrani se pojavijo prehodi, vizije pa tudi realne stvari, da lahko takoj v naslednjem trenutku izginejo v mlaki neresničnosti.

Je izvrstna ilustratorka knjig. Ilustrirala je pravljične knjige (npr. Gabriella Bence Utrosa: Egy kis makk története), pa tudi več knjig iz zbirke Piramida mariborske založbe Litera. Prošnje za tovrstno delo pa so – čeprav jih z veseljem sprejme  – redke.

Na začetku leta 2010 se je z novo serijo z naslovom Rože premaknila v smer abstrakcije. S tem pa je treba biti previden – je povedala piscu teh vrstic –, saj se tihožitja z rožami pogosto premaknejo v smer kiča. Slikanje pa je zanjo še naprej »intimno« dejanje, največkrat slika zaradi sebe, vendar pa še veliko tem čaka na to, da bo imela dovolj časa za njihovo obravnavo.

Druga »preokupacija« Sabine Šinko je izdelava lutk in načrtovanje gledaliških rekvizitov, pogosto pa tudi njihova izdelava. Že od otroštva je prosti čas najraje preživljala med lutkami, izdelala je ogromno lutk otrok in živali. »Kasneje na fakulteti sem imela izvrstno mentorico, Bredo Varih, ki je bila načrtovalka pri mariborskem Lutkovnem gledališča, in kasneje sem prav pod njenim mentorstvom izdelala svojo diplomsko predstavo. Le-ta je potekala v gledališču samem, v okviru ene celotne predstave. Svoje znanje sem kasneje želela nadgrajevati, predati naučeno, vendar sem za to potrebovala tudi skupino, tako sem ustanovila Lutkovno gledališče Pupilla, s katerim smo imeli veliko zelo uspešnih predstav.  V sodelovanju z režiserjem, »svetovljanom« Lászlójem Rumijem smo pripravili predelavo Exuperyja, sodelovali pa smo tudi z Évo Lábadi in Ilono Nagy,« je povedala v enem od intervjujev. Sodelovali so tudi že s slovenskim režiserjem, pri adaptaciji Andersena, Sabina pa si želi, da bi imela možnost sodelovati s kakšnim japonskim režiserjem. Lutkarstvo daljnega vzhoda, ki se ponaša z dolgoletno tradicijo, pa je tudi še danes v svetovnem merilu na prvem mestu.

Od leta 2005 je zaposlena na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru oziroma na Oddelku za predšolsko vzgojo, kjer predava lutkovno oblikovanje in gledališko scensko umetnost ter vaje iz likovne umetnosti, na katerih študentje lahko spoznajo likovnoumetniške smeri: od grafike do slikarstva, od umetnosti kolaža do kiparstva.

Njen moto poučevanja je: »Bistvo je, da učenci ohranijo dobro voljo, da delajo to z veseljem in tako bodo nekoč tudi oni to znanje z veseljem predajali svojim učencem, otrokom.«