Suzanne Király – Moss

Rodila se je leta 1937 v Chicagu, (Illinois, ZDA). Prva pomembnejša država v njenem življenju je Teksas, kjer je maturirala. Študirala je slikarstvo na akademiji za likovno umetnost The Art Students League of New York. Kasneje je iz radovednosti odpotovala v Evropo, v Zagreb, in preživela nekaj semestrov na tamkajšnji Akademiji za likovno umetnost. Tam je spoznala tudi bodočega moža, kolega, Ferenca Királya. Leta 1967 je diplomirala ter kasneje tudi magistrirala na Akademiji za likovno umetnost na Dunaju. Približno pol stoletja živi in ustvarja v Lendavi. Multikulturno in večnarodno okolje je glavni navdih za njena dela.

Glede na napisano v leta 2007 izdani monografiji o njenem slikarstvu, v biografskem eseju z naslovom Moj razburkani svet, je otroštvo umetnice, rojene v Chicagu v ZDA, teklo po drugačnih tirnicah, na njene spomine so vplivali drugačni dogodki kot na življenje ostalih lendavskih umetnikov. Spomini na njenega očeta, ki je zapustil družino in šel v vojno, so ostali le medli. Spomini otroka-odraslega so polni trpke ironije v smislu sprejemanja življenja: »In ko dojenček odraste v otroka, se nauči, kako je življenje lahko neprijetno, in sicer, da ga buške bolijo, lakota ga muči, mucke povozijo avtomobili, očetje izginejo in se nikoli več ne prikažejo. Kasneje ideali prihajajo in odhajajo, pozabljeni kot včerajšnja kava, čez čas pa odrasel otrok ugotovi, da ničesar ni mogoče spremeniti …,« piše.

 Zoltán Gábor v svojem eseju z naslovom Képzőművészet a lendvai Ugaron [Likovna umetnost na lendavski ledini], pisanem v začetku 80. let, z veseljem pozdravlja Suzanne Király - Moss med lendavskimi likovnimi umetniki,v »kanonu« lendavskih umetnikov. Kot piše, lahko taka »prekrvavitev« pomembno vpliva na »živahnejši razvoj našega kulturnega življenja«, saj »je pogosto protiutež nevarnosti enoličnosti,« ki je »vselej v pripravljenosti.« Prav tako je Gabor tisti, ki prvič opozori na to, da je Suzanne v Lendavi našla  »posebno gramatiko« svojega slikarskega jezika. Z zavestjo razmišljujočega duha ustvari svoj poseben svet, s katerega je »že davno odpadel klasičen realizem Akademije.« Ta ugotovitev velja tudi za  umetničine »avtoportrete«, saj tudi ona sama ne slika »fizične osebe«, temveč njeno duhovno dvojnico.

Na začetku tudi ona upodablja izkušnje predmetnega sveta. Na njenih avtoportretih se pogosto pojavi doživetje svobode oziroma pomanjkanje le-te. To njeno obdobje traja do približno 70. let, ko se njeno ustvarjanje prevesi od prikazovanja materialnega sveta k duhovnemu oziroma h kozmičnemu prikazovanju sveta. Novo ustvarjalno obdobje se v skladu z zasnovo njene slike z naslovom Začetki I. utelesi v posameznikovem pogledu na svet. »Embriološko simboliko je treba razumeti v smislu kozmičnega jajca, v katerem je zarodek, povezan z nastankom sveta in njegovim nadaljnjim razvojem,« piše kritik Franc Obal.

Na podoben način doživimo občutje v življenje vrženega bitja na oljni sliki z naslovom Moč usode. Sredi 80. let slikarka izoblikuje lastni ustvarjalni jaz, najprej s sliko poti, nato s sliko Krogi z izločitvijo nekoč uporabljenih motivov in slikovnimi izraznimi sredstvi. Pravzaprav se okrog teh dveh motivov vrti tudi tisto, kar ima za povedati v 90. letih, deloma z redukcijo barv, po drugi strani pa s prostorsko spremembo slikovne ravnine. Od tukaj je le še korak do tehnične obnove kolagrafije na poti, ki vodi do grafike, s katero obenem ustvari sintezo predmetnega in duhovnega sveta. Tudi ti naslovi nakazujejo na koloriranje, ki se je razširilo z barvami kozmosa, ki v ospredje raziskovanja postavi čas po velikem poku z liki spirale, ki se krčijo in ukrivljajo navznoter, s »premiki v smeri prostorskosti« in zadovoljnim »veseljem« izpolnitve. 

Na koncu nekaj strani dolgega zapisa osebnih spominov, v katerem razkrije družinski album in evropske družinske vezi, omeni tudi mučne začetke svoje umetniške poti in mučno pot do sprejetja: »Moj 70-letni repertoar  je poln neizmerljivih zakladov: potovanj, sprememb in učenja, srečevanj izrednih ljudi, zadovoljujoče kariere, atmosfere, ki jo pričarata mesto in dežela in ki mi omogoča duševni mir in v kateri lahko razvijem in širim svoj kreativni potencial. Začela sem razumeti, kaj pomeni spadati nekam.« Umetnica, ki je v svojih 70. letih, razen tega kot svoj največji uspeh doživlja uresničitev svojih otroških sanj – postati umetnica.