Zoltán Gábor

Zoltán Gábor se je rodil v Lendavi, leta 1922. Osnovno šolo je obiskoval v Lendavi, srednjo šolo pa je začel obiskovati v Zagrebu, vendar jo je zaradi začetka vojne nadaljeval v Budimpešti. Tudi na izoblikovanje njegove kariere sta vplivala tako hrvaško kot madžarsko glavno mesto. Zagreb, ki je kasneje postal njegov dom, ga je že ob prvem srečanju − s svojimi učitelji, kasnejšimi prijatelji, Krstom Hegedušićem, Đurom Tiljakom, Vidom Mihičićem − prevzel s svojim umetniškim življenjem. Do smrti v Zagrebu živeč umetnik se je imel za lendavskega likovnega umetnika.

Bistvo njegovega umetniškega raziskovanja, njegove metode in ars poetiko lahko označimo na naslednji način: zanjo ni značilno iskanje, temveč končni produkt, najden glas, na minimalno reducirana, z besedo »redkobesednost« izražene teme ter motivi. Na platno lahko pride le predmet, ki ga je umetnik prehodno dobro »očistil« in ga je, preden ga je postavil v ospredje, očistil vseh nepotrebnih senc in »časovnega balasta«. Rojstnemu mestu posvečen zgodovinski tabló (Štirje letni časi), ki ga umetnostna zgodovina prepoznava kot najdragocenejšo stvaritev oz. njegov najpomembnejši slikarski ciklusa, opozarja tudi na iracionalizacijo zgodovine. Iracionalni vsebini se pridružujejo tudi irealna izrazna sredstva, kubistična ravnina pa se tukaj sreča z Gáborjevo idejo. Izmenično zaporedje letnih časov s pripadajočimi letnicami, se z večnimi zavojevalci in popotniki po pohodu čez naše kraje le redkokdaj priziva na tu živeče staroselce, navkljub temu pa v imaginarni prostor umeščene figure, bojne uniforme ali kostumi vendarle postavljajo trajni spomin rojstnemu kraju.

Cikel, sestavljen iz devetih slik: Rimljani, Huni – Zima, Slovani – Pomlad, Ogri, 1572, Turki, 1848, Tema – Poletje, Danes – Jesen lahko dojemamo tudi kot vrhunec njegove umetnosti in naknadno zahvalo za konec mučne poti spremembe v umetnika. Izpolnitev želje, ki jo izžareva slika Árpáda Fesztyja, ki je času kasnejših preizkušenj v petdesetih letih in v času emigracije avtorju vedno pomagala iz despresije in se mu pomagala soočiti s strahovi.

Umetnostna zgodovinarka Tanja Šimonka v slovenskem povzetku monografije avtorice Judit Zágorec Csuka o Gaborju zapiše: »Gaborjev formalni izraz je nekje med kubizmom in konstruktivizmom oziroma je mešanica obeh. Vse, kar želi povedati na svojih slikah, gradi iz ploske geometričnosti. Takšne slike ne lažejo, saj s svojo dvodimenzionalnostjo ne vzbujajo lažnega občutka globine oziroma tretje dimenzije. Ta formalni izraz je najpogosteje uporabljal na freskah, medtem ko je na oljih manjšega formata še vedno prisotna ta, tako imenovana lažna sugestija prespektive, kar je posledica dediščine akademije in prilagajanja željam širšega občinstva.«

Gábor je v času svojega življenja napisal več knjig, študij o likovni umetnosti, ki so bile objavljene v letopisu Naptár in pozneje v reviji Muratáj. V zbirki esejev z naslovom Postagalamb svoja pisma, v katerih piše o svojih sodobnikih, o umetnikih lendavske ledine, naslovi na Istvána Galicsa. V študiji z naslovom Po sledeh Apisa piše o nastanku in razvoju pisave, v Pričevanjih pa postavi spomenik svojim prijateljem iz južnih pokrajin (Délvidék) Luju Bezerédyju, Sándorju Schultészu in ostalim. V svojem zadnjem, posthumno izdanem delu z naslovom Keserédes emlékek (Grenkosladki spomini) z odkrivanjem svoje močne povezave z narodno mešanim prebivalstvom svojega rojstnega mesta vabi bralca na evropsko pustolovščino, obenem pa lahko tukaj beremo tudi njegovo najčistejšo umetniško izpoved.

Vse štiri njegove knjige so bile prevedene v hrvaščino, Apisa so prevedli tudi v slovenščino.