Sne\u017eni vihar je postajal vse mo\u010dnej\u0161i, vendar Klarise to niti najmanj ni zmotilo. Nasprotno, te\u017eko krzneno kapuco je nestrpno odrinila z glave in si s hitro kretnjo s \u010dela odstranila \u0161op bujnih las, da bi bolje videla. Zasopla je tekla po zasne\u017eenem hribu navzgor, da bi v nizki dolini pod njim s pogledom ujela krdelo severnih jelenov v diru. Sne\u017einke so jo slepile in ledeni veter se ji je zaganjal v pordela lica, medtem ko ji je srce divje utripalo. Pogled na mogo\u010dne severne jelene, ki so drveli v sne\u017enem mete\u017eu in jim je iz gobcev puhtela vro\u010da sapa, je bil veli\u010dasten!

----- Mutass t\u00f6bbet (1 765 tov\u00e1bbi sz\u00f3)<\/span><\/a><\/div>

\nDe\u017eela je bila, odkar je pomnila, okovana v sneg in mraz. Imela je devet let in bila je ena izmed Otrok, ki so bili dodeljeni skrbnikom \u0161irom po de\u017eeli. Otroci so \u010dez dan hodili v \u0161olo, kjer so jih vzgajali u\u010ditelji pod skrbnim nadzorom Vladajo\u010dih. Nad vsemi je budno bdela velika Sfinga, ki so ji bili vsi ljudje vdani in jo obo\u017eevali. Od takrat, ko je Sfinga o\u017eivela, je minilo \u017ee toliko \u010dasa, da je spomin v ljudeh skoraj popolnoma izginil. Stari, ki so se tega spominjali iz zgodb ljudi, ki so \u017eiveli v tistem \u010dasu, so se \u017ee zdavnaj spremenili v prah. Mesta takratnega sveta so se zru\u0161ila v pepel in vse je po malem prekril sneg in led. Preteklost je postala zgodovina, veliki dogodki in spomini pa so se spremenili v pravljice in mite.
\nTistega popoldneva je v sne\u017enem mete\u017eu, na dnu blage doline na\u0161la rde\u010do kroglo. Ko je \u010dreda severnih jelenov oddirjala in za sabo pustila tiso\u010de odtisov parkljev in pomendran, zme\u010dkan sneg, je \u017ee od dale\u010d zagledala nekaj rde\u010dega. Radovedno je stekla bli\u017ee in jo pogledala. Bila je natanko tak\u0161na, kot je neko\u010d sli\u0161ala starej\u0161e govoriti ob ve\u010derih, ko so bili prepri\u010dani, da \u017ee spi. Z rokavicami se je je najprej previdno dotaknila, potem pa jo zmagoslavno pobrala. Bila je te\u017eka in topla, njena barva je bila zelo \u017eiva in nenavadna. Klarisa je bila vsa iz sebe od navdu\u0161enja, ni oklevala niti trenutka, stisnila jo je k sebi in stekla po hribu navzdol. V globokem snegu je brodila proti domu, vse hitreje, saj se je \u017ee temnilo.
\nStar\u0161a sta sprejela novico o rde\u010di krogli nekako zadr\u017eano in zaskrbljeno. Za nekaj dolgih trenutkov sta se spogledala in \u0161ele potem previdno pokazala nekaj navdu\u0161enja, le zato, da bi ga delila s h\u010derjo. Vendar je pozorna deklica opazila, da jima je senca skrbi legla na obraz. V sobi je kroglo previdno odlo\u017eila na majhno no\u010dno omarico ob postelji. Ko je legla k po\u010ditku, je kmalu zaspala, saj je bila utrujena in premrla od mraza. Sanjala je o severnih jelenih in Sfingi, ki se ji je blago nasmihala in videla je sebe pred velikim ogledalom, kako v rokah dr\u017ei \u010dudovito rde\u010do kroglo in tiso\u010de sne\u017eink, ki padajo vsenaokrog. V sanjah je sli\u0161ala \u010dudne glasove neznanih ljudi, ki kli\u010dejo njeno ime in izgovarjajo tuje besede.
\nV \u0161oli je morala novico povedati U\u010diteljem, ki so to skrbno zabele\u017eili in se za dolgo \u010dasa umaknili v svoje sobane. Klarisa ni bila edina, ki je na\u0161la rde\u010do kroglo, pred njo se je to \u017ee nekajkrat zgodilo. Zmeraj pa je ta dogodek dvignil precej prahu in pojavile so se najbolj nenavadne govorice. Prva najdba rde\u010de krogle se je zgodila nekaj sto let nazaj v \u010dasu, nazadnje pred nekaj leti. Na\u0161li so jo pa izjemoma le Otroci in to na najbolj nenavadnih mestih. Otroci, najditelji krogle, so bili vsi nekaj posebnega, prav tako Klarisa. Bila je lepa, pametna deklica, ki je bila za svoja leta preresna. Imela je \u010dudovit glas in s petjem je prav vsakogar o\u010darala. Razen tega je imela \u0161e en dar. Razumela je divje \u017eivali, ki jih je bilo vedno manj in so jih ljudje le poredko videvali. U\u010ditelji so jim v \u0161oli pripovedovali o \u010dasih, ko jih je bilo na Zemlji neznansko veliko in to jo je zelo navdu\u0161ilo. V\u010dasih je sli\u0161ala tu misli ljudi, ki pa se jih je sku\u0161ala otresti, predvsem misli njeni star\u0161ev je niso zanimale, saj sta bila izredno ljube\u010da in dobra skrbnika. Klarisa je z njima skromno \u017eivela na obrobju Mesta, kot ve\u010dina dru\u017ein z otroki, zato je tam bila tudi \u0161ola. Veliko Mesto bil mra\u010den, hladen in prepleten labirint uli\u010dic, poln majhnih delavnic, trgovinic in s steklom pokritih rastlinjakov. Med njimi so urno \u0161vigale temne postave, tesno zavite v dolge, tople pla\u0161\u010de in ogrinjala. Mraz je bil nevzdr\u017een in ljudje so se trudili, da bi \u010dim hitreje opravili svoje poti na prostem. V tem \u010dasu, ki ni prav po ni\u010demer izstopal od obi\u010dajnega, je v osr\u010dju mesta, v temni, zanikrni uli\u010dici stari mojster, ki so mu rekli Carlos v svoji delavnici nenadoma, po tihem notranjem klicu, ponovno za\u010del izdelovati Ogledalo za novega Otroka.
\nMedtem, ko je \u017eivljenje po\u010dasi potekalo in je ples \u010casa zakora\u010dil v svoj zadnji obrat, je nad Mestom \u017ee tiso\u010de let, kot nekak\u0161no mitolo\u0161ko bitje iz davno pozabljenih \u010dasov, negibno lebdela veli\u010dastna Sfinga. Skrajno nenavadni pojav so ljudje nemo sprejeli, saj je bila Ona tista, ki je svet re\u0161ila pred propadom v \u010dasu, ko je za\u010delo Sonce temneti. V davni preteklosti, ko se je za\u010delo red\u010diti ozra\u010dje in je led skoraj popolnoma vklenil zemljo v svoj prime\u017e, je prastara Sfinga nenadno o\u017eivela, se dvignila nad povr\u0161ino in nekako zadr\u017eala gravitacijo in ohranila temperaturo na \u0161e znosni to\u010dki za \u017eivljenje ljudi.
\nNenavadno je bilo to, da so Otroci, ki so na\u0161li rde\u010de krogle, eden za drugim izginjali. Nih\u010de jih ni iskal in tudi vznemirjenje je kaj hitro potihnilo. Ljudje niso bili brezbri\u017eni, kot bi se nekomu lahko zdelo, le kmalu so se sprijaznili, kot da je to nekaj obi\u010dajnega. Vsi njihovi skrbniki so pred tem dogodkom opa\u017eali nekak\u0161ne spremembe v kroglah. Menda so postajale vse toplej\u0161e, barva v njih se je vrtin\u010dila in prelivala od ne\u017eno rde\u010de do skoraj \u010drne. Postajale so tudi vse la\u017eje in nekako prosojne, kot da bi bile \u017eive. Ti otroci so postajali vse mirnej\u0161i, redkobesedni in spokojni, tako da so jih odrasli za\u010deli bolj spo\u0161tovati. Obi\u010dajno so \u010dez no\u010d neznano kam izginili. Vse to so bile bolj ali manj le govorice, ki so se \u0161epetale ob ve\u010derih, toda kdo ve ... Otrok je bilo vse manj.
\nTudi Klarisa je opazila spremembo v svoji krogli. Z \u017eivo radovednostjo je opazovala prelivajo\u010do se rubinasto meglo v njej. V hladnih no\u010deh ji je grela blede ko\u0161\u010dene ro\u010dice, svetila je zdaj bolj, zdaj manj. Kmalu si ni ve\u010d \u017eelela zahajati v \u0161olo, ostajala je ve\u010dinoma doma in se ukvarjala s kroglo. Tudi njej tako ljubo oprezanje za \u010dredami severnih jelenov je ni ve\u010d mikalo.
\nNekega ve\u010dera, ko je bil sne\u017eni vihar spet nenavadno mo\u010dan in je okrog hi\u0161nih vogalov zavijal veter in preganjal sne\u017einke, se je pred hi\u0161o ustavila temna, sklju\u010dena postava. Carlos, stari mojster iz temne uli\u010dice, je dvignil sivo glavo in s te\u017eavo zadr\u017eeval te\u017eko, zasne\u017eeno ku\u010dmo, da mu je ne bi odpihnilo. Pogledal je gor proti oknu, ki je rde\u010de \u017earelo in v o\u010deh so ga zaskelele solze. Deklica je stopila k oknu in pogledala ven v temo. V divjem plesu sne\u017eink je zagledala starca in o\u010di so se jima sre\u010dale. Vsa iz sebe od nemira je stekla iz hi\u0161e k mojstru, ki jo je \u010dakal. \u00bbIzvoli deklica moja\u00ab, je bilo vse kar je izustil in izpod krznenega pla\u0161\u010da s treso\u010dimi rokami potegnil veliko re\u010d, zavito v star papir. Klarisa je darilo sprejela, ter se ob tem skromno nasmehnila. \u00bbHvala mojster\u00ab, je tiho rekla in hitro stekla v hi\u0161o. Star\u0161a nista ni\u010d spra\u0161evala, bila sta zatopljena vsak v svoje opravke.
\nOgledalo je Klarisa v sobi odvila in ga postavila ob zid. Na prvi pogled je bilo \u010disto navadno, vpeto v lesen, umetelno izrezljan okvir. \u010ce je stopila nekaj korakov nazaj, se je lahko videla njena cela drobna postava. Oble\u010dena je bila v skromno, posivelo obleko, svetli, valoviti lasje do ramen so ji obrobljali resen obrazek. Zagledala se je v svoj \u010disto navaden vsakdanji odsev, vendar jo je nekaj pri njem zmotilo. Imela je ob\u010dutek, da krogla, ki jo je spet dr\u017eala v rokah, bolj \u017eari. Zamaknjeno, kot v transu je opazovala svojo postavo v ogledalu, medtem ko je zunaj tulil veter in so sne\u017einke ponorelo plesale. \u010cez nekaj trenutkov se je slika ozadja v ogledalu spremenila. Za sabo je uzrla \u010dudno pokrajino, vso zeleno, polno dreves in cveto\u010dih livad. Sijalo je sonce in videla je neznane re\u010di. Privid je izginil tako hitro, kot se je pojavil in Klarisa od za\u010dudenja ni mogla zapreti ust. S hladnimi prsti se je treso\u010de dotaknila povr\u0161ine ogledala in imela je ob\u010dutek, da se dotika vodne gladine. Pozno v no\u010d je vsa nemirna zaspala. Naslednje dni je spet be\u017eno videvala neznano pokrajino, zasli\u0161ala pa je tudi oddaljene glasove, kot bi se otroci igrali in veselo vzklikali.
\nRde\u010da krogla je medtem postajala vse la\u017eja in bolj prosojna, kakor da bi se spreminjala v velik, rde\u010d milni mehur\u010dek. \u010cez nekaj dni so se v ogledalu za njo pojavile blede postave \u0161tevilnih otrok, ki so razposajeno tekali med cvetjem po travniku.
\nRazlo\u010dno je zasli\u0161ala, kako vneto kli\u010dejo njeno ime. Kakor so se vse te prikazni v magi\u010dnem ogledalu nenadno prikazale, tako so tudi nekega dne izginile. Ostal je le njen bledi obraz, slika za njo pa se je zameglila in potemnela kot nebo nad Mestom. Razo\u010darana in vznemirjena se je odpravila spat. V sanjah se ji je pred o\u010dmi odvrtelo celo \u017eivljenje in ves \u010das je trdno verjela, da ima \u0161e eno pomembno nalogo.
\nNaslednji dan magi\u010dno ogledalo ni ve\u010d vra\u010dalo odseva. V njem ni videla ni\u010desar. Ne sebe, ne skrivnostne pokrajine in ne svoje sobice. Njegova povr\u0161ina se je spremenila v prosojno, sivo vodno gladino. Vanjo je lahko vtaknila \u017ee dlani, toda njene roke so bile suhe. Nenadoma je za\u010dutila dotik tujih ro\u010dic, prav tako drobnih, kot so bile njene. Dotik je bil ne\u017een, a \u010dvrst, kot da bi je nekdo ne \u017eelel za noben denar izpustiti. Bila je prestra\u0161ena, vendar prisebna, saj se je morala nujno ozreti k no\u010dni omarici, ker je nenadoma zasli\u0161ala \u010duden zvok. Visok, skoraj nesli\u0161en pisk in nato glasen pok! S koti\u010dkom o\u010desa je videla, da se je rde\u010da krogla razpo\u010dila kot mehur\u010dek. To je bil znak, ki ga je ves \u010das nevede pri\u010dakovala! Sedaj je bila ve\u010d kot prepri\u010dana, da mora prav hitro stran od tod. Hrabro je stisnila ponujeni ro\u010dici z druge strani ogledala, ki sta jo zdaj kar \u010dvrsto dr\u017eali. Za\u010dutila je mo\u010dan poteg in tesno jo je stisnilo pri srcu. Zajela je sapo in z neznansko hitrostjo zdrvela v temo!
\nTo no\u010d je Klarisa nepojasnjeno izginila, z njo pa tudi rde\u010da krogla in nenavadno, magi\u010dno ogledalo, darilo starega mojstra. Njena sobica je bila prazna, star\u0161a pa obupana in zmedena. Dogodek, ki pa je sledil, je izbrisal vse nenavadne ob\u010dutke in razmi\u0161ljanja ljudi.
\nSfinga je naslednji dan srhljivo to\u017ee\u010de zatulila. Glas je bil podoben \u017ealostnemu zavijanju volkov, pome\u0161an z zvokom sne\u017enega viharja. Bil je presunljiv in \u017ealosten, da je ljudi zazeblo v srce. Nato je z grme\u010dim glasom padla na tla, se sesula v prah in onemela. Nebo je potemnelo in Zemlja je v svoji notranjosti zadrhtela. Vsi spomini, veli\u010dastna zgodovina, zgradbe in ljudje so v trenutku sestopili z odra \u017divljenja, kot da ne bi nikoli niti obstajali.
\nNekje dale\u010d, tiso\u010de svetlobnih let oddaljena, je na neki drugi Zemlji Klarisa veselo stekla po cveto\u010dem travniku razigranim otrokom naproti.
\n<\/div><\/p>\n<\/div>\n<\/div><\/div><\/div>

Poslednji Lendav\u010dan<\/h3>\n
\n\t https:\/\/www.kl-kl.si\/wp-content\/uploads\/2021\/04\/Poslednji-Lendavcan.m4a<\/a><\/audio>\n<\/div>\n<\/div><\/div>
\n
\n\t
Grem v gorice\u00ab je dejal in se obrnil k \u017eeni. \u00bbPridi za mano, ko kon\u010da\u0161 kosilo!\u00ab S palico se je po\u010dasi napotil tja, gor proti Sveti Trojici, kjer se je ob majhnem vinogradu pod te\u017eo let sesedala njegova stara vinska klet.
\n\u00bbMalo bom delal v goricah, saj dolgo itak ne morem\u00ab, je medtem mislil, ko je veliki starinski klju\u010d za\u0161krtal v klju\u010davnici, da bi odklenil stara \u0161kripajo\u010da vrata. Spodaj v kleti so bili sodi \u0161e polni \u017ee skoraj kislega vina, prigaranega z \u017eulji in krvavim potom, mra\u010dna sobica, polna paj\u010devin, prahu in \u010drvivega pohi\u0161tva, pa je proti njemu zasmrdela po trohnobi in plesni.
----- Mutass t\u00f6bbet (1 090 tov\u00e1bbi sz\u00f3)<\/span><\/a><\/div>

\nSkru\u0161en pod te\u017eo let in grenkega \u017eivljenja se je starec sesedel na stol ter s kupico v roki, naslonjen na majavo mizo obsedel in se z motnim pogledom, obrnjenim skozi majhno, zamazano okno, zazrl dol proti dolini.
\nBil je zagrenjen in jezen, saj bi se moral \u017ee pred \u010dasom z bolehno in postarano \u017eeno izseliti iz oguljene, nujne prenove potrebne, vendar neko\u010d lepe me\u0161\u010danske hi\u0161e v brezdu\u0161en, siv stanovanjski blok. Zaradi predvidene ru\u0161itve cele vrste starih hi\u0161 so tako premnogi ostareli Lendav\u010dani kon\u010dali v domovih ali hiralnicah. Obetale so se namre\u010d velike gradnje tovarn, laboratorijev in se\u017eigalnic, ki naj bi v popolnosti spremenile videz neko\u010d idili\u010dnega, majhnega mesteca pod s soncem obsijanimi goricami. Z \u017eeno sta sklenila ostati, se upreti, pa \u010deprav za ceno \u017eivljenja. Z naivno, otro\u0161ko trmo sta se odlo\u010dila potuhniti in vztrajati vse do smrti.
\nStarec se je v svojem razo\u010daranju globoko zamislil, medtem pa so se zamajali temelji zemeljskega \u010dasa in zgodilo se je nekaj nenavadnega. Zunaj stare zidanice so kot po \u010dude\u017eu za\u010dela minevati leta, \u010das je neusmiljeno tekel in z neverjetno lahkotnostjo mlel ure, dneve in stoletja ...
\nMedtem se je Sveta Trojica sesedala vase, njen zvonik se je \u017ealostno zru\u0161il in Hadikove kosti so kot v mrtva\u0161kem plesu razsute le\u017eale na marmornih tleh kapelice.<\/p>\n
V dolini so medtem kot gobe po de\u017eju rasle sive, visoke zgradbe \u2013 spalna naselja za tiso\u010de mravelj, ki jih je v ta rajski ko\u0161\u010dek sveta privlekel tuji kapital. Pod dimniki velikega farmacevtskega koncerna, ki so prebadali nebo ter dan in no\u010d bruhali rumenkasto meglo, so nepregledne mno\u017eice v belo oble\u010denih osebkov z maskami preko ust ustvarjali zdravila in cepiva za nove in nove izmi\u0161ljene bolezni.
\nStare, nekdaj lepe vile in zgradbe so ena za drugo hirale in propadle, na njihovih ru\u0161evinah so \u010dez no\u010d pognali jekleni dimniki ter zlato ble\u0161\u010de\u010de mo\u0161eje in minareti.
\nZatirani in pozabljeni doma\u010dini so pomrli, neko\u010d cveto\u010de so\u017eitje je izzvenelo, ostal je le bled spomin v mislih zbeganih potomcev.
\nBrhka dekleta, neko\u010d pametna in samostojna, so se vedno bolj po\u017eeljivo ozirala po temnih pri\u0161lekih, ki jim je lakomnost bliskala v o\u010deh, bujno \u0161elestenje gozdov, bogastvo zlatih trt v goricah, opojni \u010disti zrak in neomade\u017eevana voda, vse to je kot romanti\u010dna fantazija romalo na smeti\u0161\u010de zgodovine.
\nProfit in kapital je brezpogojno vladal, ter o\u0161abno in surovo kimal z glavo!<\/p>\n
Stara zidanica se je medtem \u017ee zdavnaj sesula vase in le zelo pozoren pogled bi dal gledalcu vedeti, da je to bila neko\u010d trdna klet. Na zara\u0161\u010denem bregu sta se neopazno dvigala dva zidova in vdrta streha. Rastlinje je \u017ee zdavnaj osvojilo nazaj svoje kraljestvo: viti\u010dast br\u0161ljan, robidovje in koprive so se vzpenjali ob ostankih zidov, stara akacija pa se je sklanjala iz neke okenske odprtine kakor okostnjak s ko\u0161\u010denimi rokami, iztegnjenimi v pozdrav, ali pa kot da bi \u017eelela zavarovati zadnjega stanovalca ... O\u010ditno so mimo poletela stoletja!
\nSaj ni res, pa le! Tam, v \u010drni temi notranjosti, na skeletu iz polomljenih kosov lesa, ki je nekdaj predstavljal mizo in stole, je napol le\u017ealo, napol sedelo truplo sivolasega starca. Z mumificirano, ko\u0161\u010deno roko se je vro\u010di\u010dno oklepal ostanka po\u010drnele steklene kupice.
\nNenadoma je starec odprl o\u010di in strmo pogledal. Jasno kot beli dan \u2013 nekoga je pri\u010dakoval! V somraku svojega uma je verjetno mislil, da je minilo le malo \u010dasa, odkar je od\u0161el od doma v vinograd. Zdaj bi \u017ee morala priti njegova Mari\u0161ka, njegova lepa, dobra \u017eena.
\nPonovno so mu misli zaplavale dale\u010d, dale\u010d nazaj... \u00bbMoj lepi vinograd\u00ab, se mu je zasmejalo srce in pomislil je na ljube stare trte in neskon\u010dne dneve, pre\u017eivete v delu. Z romanti\u010dno naivnostjo je sam vztrajno negoval svoj stari vinograd, \u010deprav so se mu posmehovali in vsi naokrog njega \u017ee posekali trte.
\nUvo\u017eeno vino je bilo tako poceni.
\nNi in ni razumel tega ponorelega sveta!
\n\u00bbLe kje je Mari\u0161ka? Zdaj bi \u017ee morala priti s pere\u010di in vro\u010dim bogra\u010dem. Saj sem ji rekel, da bom le eno urico delal s trtami. Malo jih le obre\u017eem in pobo\u017eam saj dolgo itak ne morem stati! Sedaj pa s kupico vina \u0161e kar \u010dakam in \u010dakam.\u00ab
\nTako so se mu misli po\u010dasi valile v sivi, zgubani glavi. \u010cas pa je neusmiljeno tekel... Tam zunaj.
\nZnova se je potopil v omoti\u010dne misli, medtem pa so se na svetu dogajale velike pandemije, ki so kot za \u0161alo kosile ljudi in polnile dvorane s krstami, ki so jih dan in no\u010d odva\u017eali. Ledeniki so se stalili, ljudje so zemljevide morali narisati na novo, ozon je za vedno izginil, sonce je postalo \u010dlovekov veliki sovra\u017enik in \u010dlovekove smeti so prekrivale parke in pokopali\u0161\u010da ...
\nStarec ni bil pri\u010da dnevu, ko so voditelji sveta s solzami v o\u010deh preko ekranov prosili ljudi odpu\u0161\u010danja, ker niso mogli prepre\u010diti uni\u010denja zemlje. V kaoti\u010dnem \u010dasu potem so si sledile velike vojne, katerih posledica je bila nekajletna tema in izumrtje rastlin in \u017eivali.
\nVse to je le nemo opazoval s slepimi o\u010dmi, prera\u0161\u010denimi s sivo mreno in mahom iz svoje mra\u010dne sobice tam pod Trojico. V mislih so se mu vrstili nekdanji lepi spomini kot utrinki in zapadel je v sen brez sanj.
\nMedtem so ljudje v svoji brezmejni lakoti in \u017eeji zemljo \u017ee vso do jedra prere\u0161etali in preluknjali. V dnevih Teme je izumrlo skoraj vse \u010dlove\u0161tvo, ko pa se je prah polegel in so se \u010drni oblaki umaknili, so se preostali ljudje v strahu zazrli v nebo brez lune.<\/p>\n
Kon\u010dno je napo\u010dil trenutek, ko je \u010das zaplesal v svoj poslednji tango in zdelo se je, da so minili eoni. Minareti so \u017ee davno potihnili in se skupaj s katedralami, tovarnami in dimniki spremenili v prah. Zdelo se je, da je vse poni\u017eno umolknilo v velikem pri\u010dakovanju ali v dokon\u010dnem po\u010ditku.
\nIn v tem mirnem ozra\u010dju, ki ga ni motil niti en \u0161um, so vsa \u017eiva bitja brez aplavza kon\u010dno sestopila z velikega odra \u017divljenja!
\nKar naenkrat pa je v \u010dasu, ki se meri po druga\u010dnih merilih, kot ga je bila vajena meriti neka nepomembna civilizacija, nad krajem, kjer naj bi v temi preteklosti stala skromna star\u010deva vinska klet, nesli\u0161no obstal nenavaden, lebde\u010d predmet, ki ga je upravljalo bitje, tako skrivnostno in tuje, da ga je nemogo\u010de opisati.
\nIz lebde\u010dega predmeta, ki ni bil iz materije, temve\u010d zdi se, da iz neke nepojmljive sile ali snovi, ki ni vidna o\u010dem, se je kot v sanjah proti gomili zemlje, prahu in kamenja napotila lepa, mlada \u017eenska s cekarjem v rokah. Preko njenih rde\u010dih lic, o\u017earjenih z nasmehom, je le\u017eala spokojnost.
\nV plitvi gomili je, popolnoma nerazumljivo, nenadoma radostno zaigralo v zvestem pri\u010dakovanju \u017ee zdavnaj strohnelo srce.
\nTako se je v kon\u010dni zdru\u017eitvi, ki je kljubovala \u010dasu, sili in smrti izpolnilo pri\u010dakovanje ljube\u010dega domoljuba, poslednjega Lendav\u010dana, ki ni \u017eelel zapustiti svoje zemlje niti za ceno lastnega \u017eivljenja.
\n<\/div><\/p>\n<\/div>\n<\/div><\/div><\/div>
\n
\n\t

Naca n\u00e9ni<\/h3>\n
\n\t\n

Klarisa<\/h3>\n
\n\t

Knjige<\/h3>\n
\n\t

<\/h1>\n
<\/p>\n
<\/p>\n

A K\u00f6nyv \u00e9jszak\u00e1ja 2021<\/h1>\n
\n\t\t\t\n\t\t\n\t\t\t<\/span>\n\t\t\tL\u00e9pjen be...\t\t<\/span>\n\t\t\t<\/a>\n\t<\/div>\n<\/div><\/div>\n\t\t\t<\/div>\n\t\t<\/div>\n\t\t

<\/h1>\n <\/p>\n <\/p>\n

<\/h1>\n
<\/p>\n
<\/p>\n