Page 152 - Od Soče do Mure

Celo vedro masti sva odkrila zakopano v seniku. Prvi dan po prihodu
na Benico sem hotel čim več videti. Stekel sem na konec sadovnjaka.
Za njim je bil jarek, kamor sem se pred vojno rad skril in se igral. Ko
sem pritekel do jarka, sem z grozo opazil nemškega oficirja. Ležal je v
jarku, okrog njega je bila trava vsa pomečkana. Nekaj korakov naprej je
ležal v jarku tudi oficirjev lep bel konj. A bil je mrtev. Stopil sem bliže.
Takrat se je nemški oficir premaknil; bil je namreč še živ. Zelo sem se
prestrašil. Z roko mi je dal znak, naj pridem bliže. Ko sem se mu pri-
bližal, je prosil vodo. Komaj sem ga še slišal. Nedaleč stran je v kanalu
bila voda. Kar v dlaneh sem mu jo prinesel. Ko sem se vrnil z vodo,
me je pogledal, zavzdihnil in umrl. Bil je mlad. Pokopali so ga kar na
mestu, kjer je umrl.

Minila sta že skoraj dva meseca. Rusi so odšli, mi pa smo si urejali
domačijo. Teta Rezka in stric Vence sta nam pomagala. Od naše mame
pa ni bilo nobenega glasu.

Bilo je 16. maja. S prijateljem sva se igrala pri Ledavi, iskala sva,
ali so Rusi kaj pustili. Oče je bil v vaški straži. Takrat priteče eden od
sosedov in vpije: »Naši prihajajo. Prihajajo z Madžarske.«

Pustil sem vse, kar sem nabral, pustil sem prijatelja in stekel, kolikor
sem mogel v smeri Pinc. Tekel sem čez Pince Marof. Čim sem prišel na
konec vasi, sem zagledal skupino utrujenih ljudi. Že od daleč sem spo-
znal našo mamo. Kako sem bil vesel. Ob njej je bila ena suha deklica.
To je bila naša Danica. Ves v solzah in upehan sem objel mojo drago
mamo in sestro. Videli se nismo skoraj eno leto.

Marjan je nekaj časa bil z družino v Vršcu, nato se je vrnil v Slovenijo.
Kot ekonomski emigrant je odšel v začetku 50. let v daljno Avstralijo.
Na poti tja je napisal domotožno pesem - pesem beguncev z izgubljenim
ognjiščem.

Pesem beguncev z izgubljenim ognjiščem

Sinje morje divja pod nami,
a ladja hiti brez obstanka
tja, naprej proti vzhodu,
v kraje in zemlje, ki niso nam znane.

150