Page 155 - Od Soče do Mure

Prišla je tako težko pričakovana svoboda. Starši so prihajali po svoje
otroke. Moja sestra Sonja je odšla v partizane. Meni je mama pisala,
da je oče bolan in ne more priti po mene. Oče je bil dve leti prikovan
na posteljo. Od trpljenja v taborišču je močno zbolel. Zaradi tega tudi
niso mogli priti in me odpeljati domov. Med zadnjimi je iz naše vasi
Tovariševo odšel Jože Jelen. Po njega je prišla mama. Prišla je tudi po
mene, vendar moja gospodinja me ni hotela pustiti. Bala se je, da se
mi kaj zgodi. Ostala sem sama v tem kraju. V začetku oktobra je prišla
Kata Pajič po svoje otroke. Bili so v sosednji vasi. Imela je pismo moje
mame, v katerem jo prosi, naj me pripelje domov. Moja gospodinja je
sedaj popustila. Klicala sem jo mama. Bila mi je mama v najtežjem
času mojega življenja in si je ta naziv tudi zaslužila. Napolnila mi je
dva kovčka. V enega mi je zložila obleko, v drugega je dala hrano za
pot in še za naše domače. Gospodar me je pospremil do Kutina. Tam
smo odšli na trajekt in odpotovali skupaj s Pajičevo in njenimi otroki
do Osijeka. Potovali smo po Donavi.

V Osijeku je Pajičeva imela neko svojo rodbino. Povedala mi je, da
naprej moram sama. Imela sem 14 let. Sama v tujem svetu. Na srečo mi
je moja krušna mama naredila majhno platneno vrečko. To vrečko mi
je obesila okoli vratu. V njej sem imela shranjen denar. Dobila sem ga
za pot. Odšla sem na železniško postajo v Osijeku, kjer je že bilo polno
potnikov: vojni invalidi, vojaki, taboriščniki. Vsi so poskušali čim prej
priti domov. Kako naj se znajde ubogi otrok v taki gneči? Odločila sem
se. Poiskati je potrebno uslužbenca na železnici. Stopila sem v eno pi-
sarno, pozdravila kot so me učili v Bački. Dejala sem: »Ljubim ruke.«

Načelnik postaje je bil je prijazen. Začudil se je, ko je videl malo de-
klico z dvema kovčkoma samo. Povprašal me je, kam potujem. Povedala
sem mu svojo zgodbo. Vedel je, da moram v Čakovec, a vlak je pred krat-
kim že odpeljal. Naslednji odpelje šele drugi dan. Takoj mi je ponudil
prenočišče. Drugo jutro je na postaji iskal ljudi in povpraševal, ali kdo
potuje v Čakovec. Javili so se trije. Poprosil jih je, naj pazijo na mene in
me pospremil na vlak, ki je bil ves razbit od vojne, vendar vozil je vseeno.
Prispeli smo v Čakovec. Spremljal me je nek starejši možak, potoval je
v Vratišinec, v vas blizu Murskega Središča. Skupaj smo iskali povezavo
za Mursko Središče, a tja vlak še ni vozil. Pred postajo so stali kočijaži
s konjsko vprego. Proti plačilu so nas odpeljali do Vratišinca. Poprosila
sem možaka, ki je potoval z menoj od Osijeka, naj me spremlja do Mur-

153