Page 12 - Od Soče do Mure

Podobno kot Ivan, le dober streljaj ali dva stran, kuje načrte za pri-
hodnost tudi kamnosek Ivanin. Končal je delo na svoji skromni njivici.
Z veliko truda jo je očistil kraškega kamenja. Sedaj lahko na njej kme-
tuje. Posadil je krompir in upa na bogato letino. Sedi na kamnu, pogled
mu tava po skalnatem Krasu in se ustavi tam daleč na Tržaškem zali-
vu. Pred njim se v soju pomladanskega sonca blešči Jadransko morje
in zdi se, kot bi ga klicalo: » Pridi in odpotuj v širni svet!« Ni še dolgo
tega, kar je pospremil sina Franceta v daljni svet.

France se želi poročiti. Izbral si je lepo mladenko iz vasi, vendar je
domov ne more pripeljati. Očetova hiša je pretesna, da bi lahko spreje-
la pod streho še eno družino. Zato se je odločil oditi v Brazilijo. Samo
za nekaj let, le toliko, da si zasluži za skromno hišico, v kateri bosta z
izbranko lahko ustvarila družino. Trdo je delal na železnici. Tako si je
prislužil ravno dovolj denarja za pot. Sedaj pojde. Pot je dolga in vzne-
mirjenje v njem raste.

Takoj po prihodu v pristanišče France povpraša po delu. Brazilija je
drugačen svet. Tam je vse ogromno, vse tuje, vse nekako grobo. France
govori slovensko in italijansko. Jezika, ki ga govorijo tukaj, ne pozna.
Sam pri sebi pomisli, da je vendarle bolje, če o delu povpraša po ita-
lijansko. Tako je večja možnost, da se s kom sporazume. Sliši ga mlad
fant, ki išče delavce za obiranje kave. Hitro sta se zmenila. S Francetom
je pripotoval njegov dobri prijatelj in tudi on se strinja s ponujenim de-
lom. Zadovoljna, da sta tako hitro dobila delo, odpotujeta z Italijanom
na svoje prvo delovno mesto - obirat kavo na ogromno plantažo.

Vendar se izkaže, da je obiranje kave med samimi tujimi ljudmi teža-
ško delo, Krašovcema povsem neznano. Imajo čudne običaje, prepevajo
in govorijo tudi čudno, France jih ne razume. Ob poslušanju teh, zanj
tujih pesmi mu spomin nehote uide na njegov domači Kras. Že vidi do-
mačo vas Opatje Selo. Vidi sebe in vaščane, ki sedijo pri vaški šterni sre-
di vasi in prepevajo lepe domače slovenske pesmi. Doma imajo pevsko
društvo. Tudi sam je pel v njem, bil je tenorist. Njihovo pevsko društvo
Soča je bilo znano daleč naokoli in pogosto so nastopali. Tukaj, v tem ču-
dnem svetu, se France počuti izgubljenega. Še sreča, da je z njim Srečko,
prijatelj iz otroških dni. Tolažita se, da bo bolje, le navaditi se morata.

Po končani sezoni obiranja kave prejmejo še svoje zadnje plačilo.
Gospodar jih nato pokliče in pove, da jih do druge sezone ne potrebuje
več. Kaj sedaj? Čakati drugo sezono je nemogoče. Prišla sta delat, ne

10