Page 5 - Lindua 4/2008
P. 5

Osebnosti • Személyiségek



               Mira UNGER


               ČAŠA SOŽITJA


               Intervju z igralcem Rajkom Stuparjem




                                         Kdo bi bil primernejši za intervju v številki, ki izide na državni praznik slovenske
                                         kulture, od Rajka Stuparja, smo se spraševali v uredniškem odboru revije Lindua.

                                         Na njegovem domovanju v Trimlinih sem pogovor začela s spominskim utrinkom iz
                                         sedemdesetih, ko smo s Partljičevim delom Tolmun in kamen, seveda v režiji moje-
                                         ga sogovornika, diplomiranega gledališkega igralca, režiserja, priložnostnega pi-
                                         satelja, ljubitelja kulturne dediščine in vsega lepega, gostovali v Krškem, njegovem
                                         rojstnem kraju.

            Ob koncu predstave je s šopkom travniških cvetic prišla na oder Rajkova učiteljica prvega razreda in mu v spomin
            na otroštvo, na tekanje po domačih travnikih, izrekla dobrodošlico v takratnem novem kulturnem domu v Krškem.
            Seveda moram dodati, da v dvorani ni bilo prostih sedežev, vzdušje oziroma navdušenje pa je bilo enkratno. Ne mo-
            rem pozabiti sreče in ponosa njegovih staršev, ki so naši lendavski gledališki skupini pripravili nepozaben sprejem.



              Kakšni so tvoji spomini na otroška leta?           gledalcev zaploskala godbi na pihala iz neke bratske
                 Kaj si želel postati, »ko boš velik?«            republike, ki je prikorakala od postaje in se priključila

                                                                  domači godbi in malemu dečku, ki je stal pred njimi z
            Kot večina povojnih otrok sem imel lepo otroštvo. Toplo,   dvignjeno dirigentsko palico. Moral sem dati znak za
            domače, ljubeče okolje. Starša sta spodbujala moje ta-  začetek. Mahal sem kot obseden in zdelo se mi je, da
            lente in mi hkrati povsem prepuščala svobodo izbire.   bom omedlel. Prvikrat sem doživel strahotno tremo.
            Z lastnim zgledom sta utrjevala moje spoznanje, da je   Požel sem sicer splošno navdušenje, vendar sem z gro-
            talent le danost, ki ne pomeni nič, če ga s trdim delom   zo iskal rešilno bilko, ker nisem vedel, kaj se z menoj
            ne razvijaš. Oba sta bila med udarniki,ko so gradili kul-  dogaja. Tista izkušnja me je poučila, da trema izvira iz
            turni dom DPD Svobode v Vidmu. Vse življenje sta bila   negotovosti zaradi slabe pripravljenosti. Še zdaj mi bije

            aktivna podpornika tamkajšnjega društva in še mar-    srce, če se spomnim.
            sičesa drugega v kraju. Uživala sta, ko sta me gleda-
            la, kako se, otrok, izpostavljam, nastopam. A nekoč mi    Pa si vseeno še stopil pred občinstvo.
            je izkušnja na javni prireditvi dala vedeti, da vse le ni
            tako enostavno. Tik pred prireditvijo na prostem se je   Ravno to je tisto. Človek v sebi najde moč, da se pri-
            organizator domislil, da bi me postavili pred godbenike,   bliža neznanemu, četudi ga je groza. Najbrž zato, da
            da bi jim dirigiral. Na vaji so zaigrali en sam stavek in   premaga tisto neznano, ki se je naselilo v njem. Že v

            jaz sem moral mahati v ritmu. In že je zbrana množica   drugem razredu osnovne šole sem napisal prve pesmi


                                                                • 4/2008                                            5
   1   2   3   4   5   6   7   8   9   10