Valerija Vrenko

JUTRANJA KAVA

Iskra v tvojih očeh je bila podoba zlatega kresa,
ko si zrla iz svojega pekla v moja nebesa,
nasmeh tvoj je čarati znal,
klical je jutro in temo je vselej pregnal.

Oaza pravljic je moje otroštvo naselila,
še danes si znam nadeti krila
in poletim preko valov oceana,
da dobim poljub in slišim tvoj nina nana.

Kdo te tolaži sámo tam onstran življenja,
ko steguješ roke k meni in me skušaš doseči?
Pijem jutranjo kavo, brbončice na jeziku uživajo,
vroča se kadi in omamno diši.

Vrane krakajo na drevesu, nad mestom so oblaki.
Pogrešam pisano družbo, klepet in zvonki smeh.
Sanjam o sproščenem, varnem življenju,
brez bolezni, mask in intenzivne nege ….

Kavica je res božanska.
Mami, spomin nate je znova svetlo zažarel.

Biserka Sijarič

PREDAJA

Med obraze iz povprečja
vrinejo se temne sile,
laž postaja vedno večja,
čeprav se v celofan zavije.

Med obraze izgubljene
vrine tuja se idila.
Kaj je prav in kaj narobe?
V glavi se alarm odziva!

Naj pripišem tej mladosti
generalko za izbrane,
na tem odru ni reprize –
so vse vloge že oddane.

Naj pripišem tej norosti
bolečino in izdajo,
ta dejanja z vprašaji
silijo me v predajo …

Lidija Alt

LEPOTA TRENUTKA

Ali se boš kdaj spomnila trenutka,
ki na fotografiji je ostal?
Gledali sva si v oči,
si dali roki v pozdrav.

Toplota tvoje ročice
mi je ogrela srce,
izbrisala solzo,
ki po licu polzela je.

Lepota trenutka
je hitro pobegnila od nas,
ostala je tišina
in nepovratni, srečen čas.