Na začetku sem kolebala, bi ali ne bi povabila k sodelovanju tudi njih. Tisti, s katerimi sem se posvetovala, so me strašili, da iz te moke ne bo kruha. »Moški zelo neradi govorijo o sebi! Ne bo ti uspelo!« sem poslušala na vsakem koraku.

K odločitvi, da vseeno tvegam, me je potem nagovoril tudi moj uporniški značaj. Še sreča, da me že vse življenje privlačijo poti, ki mi jih odsvetujejo ali pa zanje pravijo, da so drzne in neprehodne. Pa da bi se ustrašila moškega izziva?!

Nekaj izpovedi starejših gospodov sem še imela na zalogi, manjkale so mi zgodbe malo mlajših. Najprej sem poskusila s Facebookom. (Hvala vsem svetnikom zanj!) Odziv je bil neverjeten! Več deset prijateljev me je že v prvih dneh po objavi prosilo, če mi lahko povedo svojo zgodbo. Glas o moji nameri je potem šel od ust do ust. Po različnih predavanjih so se odzvali tudi dijaki in študenti. Hvala vsem mentoricam, ki ste jih spodbujale, da so mi zaupali nekaj svojih skrivnosti!

Mnogi ste me obiskali na domu. Zimski vrt je postal prizorišče številnih moško obarvanih usod. Nekatere so bile kratke in jedrnate, pri drugih je bilo na koncu težko postaviti piko. Vmes ste bili tudi takšni, ki ste svojo zgodbo napisali sami in jo poslali po elektronski pošti.

Zelo poseben sogovornik je bil Oto iz Bele krajine. Njegov spomin, tako se mi zdi, deluje na podlagi asociacij. Omeniš mu, denimo, besedo »firtoh« in že se spomni zgodbe, povezane z njo: »Moja stara mama je imela poseben »dezinfekcijski firtoh«. Ko je član naše glasbene skupine postal zobozdravnik, sem predlagal, da mu kupimo podobnega. Firtoh je namreč čistil vse. Če je bilo dete smrkavo, mu je z njim obrisala nos. Na njivi je odložila motiko, si obenj obrisala roke, žlico ali vilice ter se lotila hrane. Ko je prišla k moji mami na vsakodnevni obisk, ta pa je ravno vlekla testo za štrudelj, si je stara mama brž obrisala roke ob firtoh in vneto vlekla testo. Še tako umazane roke si je obrisala obenj. Odličen, večnamenski del garderobe, škoda, da takšnih danes ni več.«

Moške zgodbe so mi dale misliti. Počasi sem spoznala, da sem bila v preteklosti tudi sama marsikdaj žrtev pavšalnih ocen o tem, kakšni so moški, kako čutijo, kaj zmorejo, kaj hočejo, pričakujejo in kako ravnajo, ko so potisnjeni ob zid. Streznitev, da je realno življenje na stotine svetlobnih milj oddaljeno od stereotipov, pa je prišla zlasti v stiku z mlajšimi.

Sogovorniki so me še dodatno prepričali, da je življenje, ki ga živimo, sestavljeno iz več hitrosti. Če so nekateri med njimi še zmeraj priklopljeni na vrednote, predsodke, spoznanja, ravnanja in ukrepanja, značilna za 20. stoletje, pa jih drugi po načinu življenja krepko prehitevajo po levi in desni. Principi, ki jim sledijo, so novi, drugačni, predvsem pa še nepreverjeni, zato tudi težko sodim, komu od njih bo pot do cilja tlakovana z manj padci in poleni pod nogami.

Tudi pri »moških zgodbah« se je zgodilo podobno kot pri ženskih: tisti, ki sledijo preverjenim družinskim, tradicionalno obarvanim vrednotam (brez večjih pretresov doštudirajo, si ustvarijo gnezdo, poročijo, imajo otroke), imajo običajno precej »nezanimivo« življenje. Razen, seveda, če ga ne zaznamujejo bolezni, nesreče.

Nisem si mislila, da so tudi moški vraževerni. Binetova babica, na primer, bi morala iti za nuno.

Leta 1937, tik pred je podala zaobljubo, se je zagledala v šoferja, ki je vsako jutro pripeljal eno od učenk, ki jih je v nunski šoli poučevala. K poroki je šla, kakšno bogokletstvo za tiste čase, že noseča. Ko je avto z ženinom in nevesto speljal izpred domače hiše na cesto, je povozil otroka, ki se ni pravočasno umaknil. Zakon, ki je bil že na začetku zaznamovan s takšno tragedijo, ni mogel biti srečen. Mož je z ženo zelo grdo ravnal, ona pa se je na skrivaj vdajala pijači, se, ko je bila sama, bičala po hrbtu in hodila v cerkev. Od osmih živorojenih otrok je ostal živ le Binetov oče, pa še ta verjetno zato, ker ga je še pravočasno vzela k sebi samska teta. Tudi Binetov oče v zakonu ni imel sreče. Od petih otrok, ki so se mu rodili, je ostal živ le Bine. Pri triindvajsetih je malo manjkalo, pa bi se poročil, a mu je bodoča žena teden dni pred poroko ušla z najboljšim prijateljem. Sklenil je, da ostane sam, da se na ta način poskuša znebiti družinskega uroka.

Presenetilo me je, s kakšno močjo dedje in njihovi sinovi še danes občutijo posledice med- in povojnega časa. Travme, ki so se globoko zajedle v slovensko bit, puščajo, kot kaže, sledi tudi v medsebojnih odnosih. Naj se sliši še tako čudno: zaradi ideoloških zablod trpi marsikatera zveza, sovražijo se sosedje, sorodniki, nekateri pa celo izgubijo službo.

Anžetov praded je septembra 1947 v poznih popoldanskih urah šel v mlin po moko. Nikoli več se ni vrnil. Družina še zmeraj išče njegov grob. Četudi ljudski glas ve, kdo so bili morilci, pa so ti, žal, grozljivo resnico o tem, kaj se je v resnici zgodilo, odnesli s seboj v grob.

Ko je Milan (1941) izvedel, da je bil njegov oče domobranec, se je na smrt zbal, da bo kot novinar izgubil službo. Njegova mama je umrla leto po osamosvojitvi. Ker so jo pokopali cerkveno kljub zgražanju bratov in sester, njega ni bilo na pogrebu. Mislil je, da bi udeležba okrnila njegov ugled.

Če so dedje in sinovi pridno uporabljali zdravo kmečko pamet, ta v mlajših generacijah že izgublja pomen. Hecen, a zgovoren primer: če je bilo še pred desetimi, petnajstimi leti logično, da se je preverjalo vreme s pogledom skozi okno, se danes dogaja, da bolj zaupamo Googlovim informacijam kot sami sebi.

Tudi dedje in sinovi so iskali partnerice prek oglasov, a le v primeru, če jim je tekla voda v grlo. Ne razumejo, da njihovi otroci (vnuki) nasedejo vsemu, kar piše na Facebooku ali na različnih straneh, namenjenih zmenkarijam. Babe za kavs, ki se tam ponujajo, niso primerne za kaj več kot za preganjanje dolgčasa. Pika.

Če so morali moški, rojeni na začetku dvajsetega stoletja, imeti spolne odnose vsaj trikrat na dan, njihovi sinovi pa so se zadovoljili s trikrat na teden, je danes veliko drugače. Stres, alkohol, mamila, težave v službi, slaba samopodoba, depresija in kronično pomanjkanje testosterona povzročajo, da želja po seksu vedno bolj izginja. Piko na i dodaja še egoizem, ki se hitro razrašča, mlade pa prepričuje, da je bolje živeti sam, priložnosti za seks se pač ponujajo na vsakem koraku in ni treba, da si zato moški omisli partnerico.

Če je bil še pri dedih in sinovih skok čez plot pospremljen s slabo vestjo, se je ta v 21. stoletju bolj ali manj izpridila. Slaba vest je že skoraj povsem izginila, skok čez plot pa se je spremenil v rekreacijo, ki ti pripada.

Priložnosti za seks ni nikoli manjkalo. Po drugi svetovni vojni, v času sindikalnih zabav, so prišli na svoj račun sinovi, danes, ko – med drugim – cvetijo tudi virtualne zmenkarije, pa vnuki. Dobiti primerno žensko za dati se dol, ne predstavlja več prav nobenega napora! Priložnosti na različnih zabavah ali kar tako, kjer so prisotni alkohol in mamila, je več kot preveč.

Posebno kategorijo predstavljajo tudi seks-frendi. Moški in ženska si izmenjata telefonski številki in se pokličeta zgolj takrat, ko si zaželita malo telovadbe.

Kar nekaj mladih fantov si služi kruh kot seks-spremljevalci. Plačilo je odvisno od starosti ženske, ki se ji posvečajo (od dvesto do petsto evrov).

Homoseksualnosti je več, kot je je bilo nekoč. Morda tudi na račun bolj sproščenih spolnih praks?

Če so bile pred tridesetimi in več leti popularne anonimke, so njihovo mesto v aktualnem času prevzele objave na družabnih omrežjih. Ni tako poredko, ko se fantje dogovorijo, da bodo prijateljev spolni odnos posneli in potem objavili. Na javno ponižanje marsikdo ni pripravljen. Samomor pa potem predstavlja edini izhod.

Starejši trdijo, da so mladi brezskrbni, pišmeuhovski. Pa res? Kako se je počutil Bine, ko mu je umrl petletni brat za levkemijo? Kaj vse doživlja Nik, ki so ga strokovne službe namestile v dijaškem domu, le streljaj stran od doma? Mama z bipolarno motnjo je dnevno ogrožala njegovo življenje. Niko je srčni bolnik in čaka na zahtevno operacijo. Njegov vzornik je Primož Roglič, nobene kolesarske tekme ne zamudi, čeprav mu ne bo nikoli dano, da bi na podoben način poganjal pedale. Zoran je bil uspešen mlad nogometaš. Potem pa je začel brez pravega razloga krvaveti iz ušesa. Goranov oče se je lani znašel v zaporu, mama pa je doživela živčni zlom. Lenart je ostal sam, potem ko je v prometni nesreči umrla mama. Oče je že kmalu po njegovem rojstvu odšel neznano kam. Beno je trener. V njegovi skupini petnajstih najstnikov jih je pet, ki jim eden od staršev umira za rakom.

Zaradi skrhanih odnosov med starši je iz dneva v dan več zapuščenih otrok, ki so bili priče prevaram, ljubosumju, fizičnemu nasilju. Zaradi ščuvanja k sovraštvu, pretirane čustvene naveze z materjo ali očetom, izgorelosti zaradi preveč obšolskih dejavnosti, strahu pred neuspehom, dominantnosti, odvisnosti, pomanjkanja empatije, ignorantskih staršev, nasilja velikokrat obupajo.

Premalo se zavedamo, da tudi permisivna vzgoja pušča neizbrisne sledi. Danes se že soočamo s problematičnimi otroki, ki so se rodili staršem iz permisivno vzgojenih generacij. Tudi pri nas se najdejo matere, ki želijo svojemu sinu na silo spremeniti spol.

Tudi matere niso več le žrtve otrok, kuhinje in moža, kot so nekoč bile. Njihov vsakdan marsikje in marsikdaj poteka med aktivno in agresivno uporabo pametnega telefona, turškimi nadaljevankami, ljubiči, pasjimi ljubljenčki in nezdravo hrano (junk food).

Zamisliti bi se bilo treba tudi o odvisnosti od socialnih transferjev.

Premalo pozornosti posvečamo dejstvu, da imajo zaradi odsotnosti staršev njihovi otroci precej težav. Kaj bo, ko bodo začeli tkati medsebojne odnose mladi, ki redno jemljejo Ritalin? Si sploh lahko predstavljamo, koliko jih je že? Če jih ne morejo obvladati ne starši ne učitelji, kdo jih bo?

Zelo me skrbi čustvena otopelost, pomanjkanje empatije nasploh. Zgodb v stilu: »Šel na žur. Spoznal žensko. Njeno ime me ne zanima. Se dava dol. Ponoviva čez par dni. Brez obveznosti, zgolj zaradi užitka. Ona vezana, jaz vezan,« je ničkoliko. Brez slabe vesti, brez občutka za prav in za narobe. Je po sredi samopotrjevanje, egoizem ali zgolj želja po neobvezujočem užitku?

Med poslušanjem sem spoznavala, da tudi moški pogrešajo sogovornika ali poslušalca, ko nastopijo težave. Postajajo negotovi. Kot bi se bali ženske agresivnosti, ki jih izpodriva iz igre malodane na vsakem koraku. Pogosto so zato raje tiho in upajo, da bo že kako ali pa da bodo težave kar same izginile.

Prva ljubezen jih je praviloma zaznamovala za vse življenje. O zvestobi imajo različna mnenja. Je pa zanimivo, da jih je bilo kar nekaj, ki so se po poroki, čeprav so imeli pred njo burno ljubezensko življenje, spremenili v zelo tradicionalne može.

Tudi jočejo drugače kot ženske. Bili so trije bratje, ki so ljubili tri sestre. Zaradi nasprotovanja staršev so se ljubezenske zveze razdrle. Dekleta so hitro našle druge, se poročile, fantje pa so ostali samski vse do smrti.

Bolečino, ki jih razžira, lahko zelo natančno opišejo. Včasih se zdi, da o njej pogosto premišljujejo, ker jo poznajo v podrobnosti. Ne morejo razumeti, da so ženske takšne.

»Dal sem ji vse, kar sem lahko, ona pa me je pustila na cedilu!« je stavek, ki sem ga pogosto slišala.

Ne razumejo žensk, ki jim je glavna skrb njihova zunanjost. »Pičketine si zdej limajo s sekundnim lepilom zgornjo ustnico, namesto da bi šle na botoks,« mi pripovedujejo in ne morejo verjeti, da so ženske lahko tako neumne.

S sogovorniki nismo zmeraj našli skupnega jezika, ko smo se pogovarjali o tem, kdaj moški odraste in postane odgovorna oseba v žlahtnem pomenu besede. Hitro smo se pa strinjali, da so imeli dedje in sinovi veliko več praktičnega znanja, kot ga imajo vnuki. Bili so priučeni obrtniki, znali so popraviti marsikaj, skoraj vsak je imel doma delavnico z različnim orodjem, ki je služilo za manjša in večja domača dela.

Po drugi strani so se dedje in sinovi na vso moč otepali, da bi opravljali gospodinjska opravila, vozili otroke na sprehod, hodili na roditeljske sestanke ali prisostvovali ženinemu porodu. Manko so nadomestili, ko so prijokali na svet vnuki.

V manj kot tridesetih letih se je drastično spremenil tudi odnos do živali. Psa ali mačko so imeli radi tudi nekoč, a raje bi umrli, kot se z njimi v naročju prikazali v javnosti. Mladi s hišnim ljubljenčkom spijo, se fotografirajo za na družabna omrežja, do njih se obnašajo kot do partnerja ali otroka.

Drugačen je tudi odnos do tako imenovanega zdravega načina življenja. Če je še generacijam, ki so bile rojene pred letom 1970, polurni počitek po kosilu pomenil največ, kar so si lahko privoščili zase, imajo danes glavno in tudi zelo pomembno vlogo različne športne aktivnosti. Če je pred tridesetimi leti tekel maraton v rekreativne namene komaj kdo, jih zdaj samo v Žireh teče več kot dvesto.

Mlajše generacije bolj skrbijo tudi za to, kaj dajo vase. Tisti, ki stojijo za tako imenovano zdravo prehrano, ki ni nujno, da je tudi v resnici primerna, pa na račun skrbi za zdravje kujejo mastne dobičke.

Če je še pred tridesetimi leti veljalo, da ima pravi moški bogat ljubezenski tepih na prsih, ga danes, če jim ta slučajno zraste, večina brije. Biti brez dlak tudi okoli spolovila, je trend, ki ga vsaj nekaj časa še ne bo mogoče ustaviti.

Mladi se, tak občutek sem dobila, laže odločijo za odhod v tujino. Gradnja hišice, ki bi stala nedaleč stran od doma, ni več prioriteta. Marsikdo tudi ne razume, da so se še nedolgo nazaj slovenske zasebne hiše gradile ob pomoči bližnjih in prijateljev. V zakonski zvezi ne vidijo (več) smisla, če že, potem se raje odločijo za partnersko zvezo brez obveznosti.

Zanimiv je tudi odnos do spolnosti. Nekako je izginil strah pred spolnimi boleznimi, saj vlada prepričanje, da je vsaka, še tako huda in trdovratna, kot recimo HIV – ozdravljiva. Moški zelo neradi uporabljajo kondome. Tudi tisti iz mlajših generacij trdijo, da mora za kontracepcijo poskrbeti ženska. Spolnost je, kot že rečeno, v prvi vrsti pomembna zaradi užitka. Čeprav je veliko več ponudbe kot povpraševanja, pa se zaradi praktičnosti raje samozadovoljujejo. Spolna nemoč je prisotna tudi pri mlajših parih.

Janja (1984) in Gorazd (1985) imata dober zakon. V zadnjih dveh letih pa prihaja do težav v postelji. Mož ima kakšen kilogram preveč, vseeno pa je zelo uspešen tenisač. V družbi rad popije kakšno pivo. Poiskala sta pomoč strokovnjaka, kajti kljub veliki želji po spolnosti ud prehitro uplahne. S samozadovoljevanjem pa nima nobenih težav.

Dekleta pravijo, da so tako imenovani čefurčki vedno bolj zaželeni, saj je njihov odnos do spolnosti bolj naraven in manj komplicirajo.

Iz zgodb, ki so bile povezane z odnosom do mame (staršev), sem razbrala, da se bo tem odnosom treba več posvečati. Nekatere navezanosti so, milo rečeno, zelo nezdrave. Moški, ki si za partnerico izbere mamo, ni srečen, četudi mu takšen odnos omogoča nemalo praktičnega udobja in zadovoljstva.

Če dedje in sinovi svoji zunanjosti niso posvečali veliko pozornosti, pa je pri mlajših generacijah čisto drugače: oblačila, kozmetika, čevlji, torbica, avto itd. so postali zelo pomembni dokazi podobe sodobnega moškega.

Danes internet ponuja na tisoče različnih ''afrodiziakov'', ki tistim, ki so željni neskončnih orgazmov, pomagajo, da uresničijo svoje sanje.

Po drugi strani pa rakava obolenja porušijo marsikatero ljubezensko zvezo. ''Kdo bi se vezal s partnerjem ali partnerko, ki lahko že jutri umre?''

Še pred desetimi in več leti smo imeli Slovenci komaj kakšnega psihoterapevta. Danes je slika zelo drugačna. Ljudi, ki iščejo njihovo pomoč predvsem zaradi krhanja medsebojnih partnerskih odnosov ali težav v spolnosti, je iz dneva v dan več.

Po nekaterih podatkih že vsak četrti Slovenec jemlje antidepresive. Tisti, ki jih, tako pravi stroka, ne najdejo več užitka v stvareh, ki so jih nekoč radi počeli, vključno s predajanjem telesnim užitkom. Pogosto jih preveva občutek, da niso vredni ljubezni. To je zelo težko za partnerje, ki kljub velikemu trudu in izkazovanju ljubezni ne morejo prebiti zidu, ki ga takšna oseba zgradi okrog sebe. Pri moških lahko antidepresivi negativno vplivajo tudi na erekcijo.

Še to: nekoč je menda ''bolela glava'' – ženske, danes je ravno obratno: moški so tisti, ki, če je verjeti ženskam, pogosteje bežijo v ta priročni izgovor!

Bolelo me je srce, ko sem poslušala, kako mačehovsko se obnašamo do nekaterih mladih intelektualcev.

Marjan (1972) je bil doma na kmetih. Vsako jutro je vstal že okoli četrte ure, da se je lahko še pravočasno spustil v dolino, sedel na delavski avtobus in se odpeljal v šolo. Učenje mu sicer ni delalo težav, a več kot dober ni bil nikoli. »Za nekoga, ki pride k pouku v gojzarjih in smrdi po kravah, je takšen uspeh – odličen!« mu je ob podelitvi maturitetnih spričeval dejal tudi razrednik.

Kot študent prvega letnika na fakulteti je s svojimi inovacijami izboljšal delovanje očetove žage. Prihranki pri elektriki so bili vredni razmisleka in širše pozornosti.

Kje najti denar za dodatne raziskave? Vsi, s katerimi se je pogovarjal, so se mu smejali, češ raje poskrbi, da boš bolj uspešen študent. Ob »pomoči« sošolca iz srednje šole pa so ga tudi na fakulteti kmalu dohitele zmerljivke o »gojzarjih in smradu po kravah«.

V tretjem letniku ni več zmogel redno študirati. Ne po finančni plati ne zaradi svoje raziskovalne žilice, ki mu je jemala vedno več časa.

Nekoč sta se z očetom usedla v razmahanega fička in se odpeljala čez Karavanke. Tam je bilo žag, kolikor hočeš. Zaradi težav z jezikom so bili redki, ki so Marjanu prisluhnili. Prosili so ga, naj se vrne, ko bo znal nemško.

Z očetom sta se odpeljala naprej proti severu. Končno je naletel na človeka, ki je razumel skice, ki jih je Marjan dal na mizo. Bil je več kot navdušen. Marjanu je finančno omogočil, da je svojo inovacijo razvijal naprej do praktične uporabe. Danes jo uporabljajo vse žage po Evropi in Ameriki in malokdo, če sploh kdo, ve, kdo je njen »oče«.

Marjan se je v tujini, kasneje tudi v Ameriki, Kanadi, in še kje, zelo uveljavil. Postal je svetovljan, postal je nekdo, ki ga je stroka izjemno cenila in spoštovala.

Pred leti je potem naneslo, da je predaval tudi ne nekem simpoziju v domovini. Po spletu naključij se je srečal s srednješolskim profesorjem. Ko ga je ta prepoznal, mu je cinično podrobil: »Če pa takšni, kot si ti, uspejo v tujini, je pa že bolje, da sem kar doma.«

Še ena zgodba: »Bine je v času študija poučeval otroke verouk v domači fari. Ko je diplomiral (z odliko) in poslal prošnjo za službo na domačo OŠ, jo je ravnatelj nesramno zavrnil, in to vpričo nekaj učiteljev: »Na naši šoli bo 'farška kuharica' učila le prek mojega trupla.« Po skoraj 12 letih sta Bine in njegova partnerica med vodilnimi strokovnjaki v svoji stroki v eni od držav EU ...«

Razlik in sorodnosti med moškimi različnih generacij je še veliko. Prepričana sem, da bo vsak od vas, spoštovani bralke in bralci, v knjigi našel kakšno. Z nekaterimi se boste poistovetili, druge vas bodo presenetile, s tretjimi se ne boste strinjali.

Zgodbe, ki ste jih vzeli v roke, so naše – domače. Tiste, ki se jih ob poplavi številnih »telenovel« (tudi v knjižni obliki) pogosto zanemarja! Morda bi bil že skrajni čas, da se jim malo bolj posvečamo, kajti različne turške in še kakšne nadaljevanke, s katerimi nas zasipavajo televizijski programi, nimajo druge vloge, kot ustvarjati iluzijo, kako bi lahko bilo, pa nikoli ne bo.

Zgodbe, ki jih najdete v trilogiji Ogenj, rit in kače niso za igrače, pa so zgodbe ljudi, mimo katerih hodimo, a si ne vzamemo časa, da bi jim prisluhnili.

 

 

Milena Miklavčič