Noč knjige 2021

Gostje Noči knjige 2021

Klarisa Jovanović

Rodila se je na Ptuju, otroštvo pa je preživela v Izoli. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomirala iz francoščine in primerjalne književnosti. Prevaja iz novogrščine, hrvaščine, srbščine, makedonščine, francoščine in italijanščine ...

Péter Pál

Je lendavski pesnik, deklamator, pevec, trenutno študent dramske igre v Kaposváru. Pri šestnajstih letih je izdal svojo prvo pesniško zbirko ...

József Cár

József Cár je rojen v Dobrovniku, v kmečki družini. Bil je dolgoletni predsednik krajevne skupnosti Dobrovnik ter aktivni član madžarske manjšinske politike ...

Valerija Vrenko

Valerija Vrenko je upokojena pravnica. Pisati je začela že v osnovni šoli. Zanimajo jo mračne, nenavadne zgodbe, znanstvena fantastika, vprašanja življenja in smrti, mističnost ...

 

 

Bea Baboš Logar

Rojena je bila očetu Madžaru in materi Slovenki. Osnovno šolo in gimnazijo je končala v Murski Soboti. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomirala iz slovenščine in primerjalne književnosti ...

Tomaž Galič
Tomaž Galič je ljubiteljski fotograf, ki se s fotografijo ukvarja že 20 let. Je predsednik Foto video kluba Lendava ...
Gabriela Sobočan
Bila je dolgoletna referentka poslanske pisarne madžarske narodnosti v Lendavi, občinska svetnica Občine Lendava in MSNSOL ter dolgoletna predsednica KS Dolga vas ...  

Klarisa Jovanović

Rodila se je na Ptuju, otroštvo pa je preživela v Izoli. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomirala iz francoščine in primerjalne književnosti. Prevaja iz novogrščine, hrvaščine, srbščine, makedonščine, francoščine in italijanščine. Za svoje delo je prejela številne nagrade. Od januarja 2014 je članica Društva slovenskih pisateljev. Kot glasbenica je na slovenskem glasbenem prizorišču navzoča od začetka 90. let. Njen repertoar obsega uglasbeno poezijo in priredbe ljudskih pesmi, poleg slovenskih tudi tistih iz dežel nekdanje Jugoslavije, južne Evrope in vzhodnega Sredozemlja. Precej se je ukvarjala tudi z glasbo sefardskih Židov. Sodeluje z domačimi in tujimi glasbeniki. Znana je tudi kot izvajalka uglasbene poezije.

 

  • Klarisa Jovanović, 2020: Telovadec Nikolaj. Medvode: Malinc
  • COBISS+

  • Klarisa Jovanović, 2020: Pravljica, pogrni se: za mizo s pravljičnimi junaki. Trst: ZTT – EST, Celovec: Drava
  • COBISS+

  • Eleni Katsama, 2020: Gorila na luni. Medvode: Malinc, v prevodu Klarise Jovanović
  • COBISS+

Péter Pál

Je lendavski pesnik, deklamator, pevec, trenutno študent dramske igre v Kaposváru. Pri šestnajstih letih je izdal svojo prvo pesniško zbirko. Je večkratni nagrajenec Literarnega tekmovanja Sándor Szúnyogh, prejemnik nagrade Józsefa Attile, nagrade Kaleidoszkóp ter mladinske nagrade Radnóti.

Péter Pál je za Noč knjige prispeval svojo pesem.

Objavljeno z dovoljenjem avtorja.

József Cár

József Cár je rojen v Dobrovniku, v kmečki družini. Bil je dolgoletni predsednik krajevne skupnosti Dobrovnik ter aktivni član madžarske manjšinske politike. Odkar pomni zbira vaške pripovedi o Dobrovničanih in okoliških prebivalcih, ki jih je izdal v dveh zbirkah kratkih zgodb z naslovom Mari, tega tudi meni niso povedali! ter Drugi pretok. Gre za anekdote, velikokrat s smešnim koncem, ki prikazujejo življenje ljudi pod različnimi režimi in pripovedujejo o sodelovanju in sožitju.

József Cár je za letošnjo Noč knjige prispeval kratke zgodbe, ki jih lahko poslušate tukaj:

 

Naca

Gospa Naca se je odpeljala na obisk k sestri v Budimpešto. Kot je pri nas navada, tja ni šla praznih rok, zato je v glavno mesto Madžarske pripotovala z velikim številom vreč. Ko je z vsemi cekarji poskušala stopiti na tramvaj, ji je ta seveda pred nosom odpeljal, ona pa je ostala na postaji z delom prtljage. Domačin, ki je poskušal biti prijazen, ji je rekel: »Gospa, ste prispeli?« Ona pa: »Hotela sem se odpeljati!«

Jožka I.

Jožka in Jani sta šla v gozd. Med potjo sta se, kot se spodobi, ustavila pri Emilu v gostilni. Jožka je šel naročit pijačo, Jani pa je ostal pri konjih. Jožku je rekel, naj mu prinese gorčico. Ta je pri natakarju naročil konjak zase in gorčico za Janija. Konjak je stari natakar Lajči takoj našel, kaj pa je gorčica, nobeden od njiju ni vedel. Jožka je, da ne bi izpadel neveden, šel Janija vprašat, ali želi veliko ali malo gorčico. Jani mu je odgovoril, da bo še mala preveč. Jožka je šel nazaj v gostilno in rekel natakarju, da mora biti ta gorčica zelo močna pijača, če bo tudi mala merica preveč za Janija. Natakar Lajči je s police pobral vse steklenice alkoholnih pijač, da bi našel skrivnostno gorčico, a je ni bilo. Na srečo je ravno takrat v gostilno prišel lastnik gostilne, ki ju je razsvetlil, da gorčica ni pijača, ampak zenf.

Objavljeno z dovoljenjem avtorja.

  • József Cár, 2014: Mari, tega tudi meni niso povedali! Lendava: MNMI
  • COBISS+

Valerija Vrenko

Valerija Vrenko je upokojena pravnica. Pisati je začela že v osnovni šoli. Zanimajo jo mračne, nenavadne zgodbe, znanstvena fantastika, vprašanja življenja in smrti, mističnost. Sodeluje v lokalnem literarnem društvu, njene pesmi so bile objavljene v raznih revijah. Leta 2019 je na 4. Festivalu znanosti in fantastike Meteoriti na Jesenicah za svojo kratko zgodbo Klarisa prejela nagrado zlata supernova. Leta 2020 je izdala zbirko kratkih zgodb z naslovom Klarisa ter pesniško zbirko z naslovom Potovanje duše.

Valerija Vrenko je za Noč knjige prispevala dve zgodbi iz svoje knjige Klarisa ter pesmi iz svoje pesniške zbirke z naslovom Potovanje duše, ki jih lahko poslušate tukaj:

Klarisa

Snežni vihar je postajal vse močnejši, vendar Klarise to niti najmanj ni zmotilo. Nasprotno, težko krzneno kapuco je nestrpno odrinila z glave in si s hitro kretnjo s čela odstranila šop bujnih las, da bi bolje videla. Zasopla je tekla po zasneženem hribu navzgor, da bi v nizki dolini pod njim s pogledom ujela krdelo severnih jelenov v diru. Snežinke so jo slepile in ledeni veter se ji je zaganjal v pordela lica, medtem ko ji je srce divje utripalo. Pogled na mogočne severne jelene, ki so drveli v snežnem metežu in jim je iz gobcev puhtela vroča sapa, je bil veličasten!

Poslednji Lendavčan

Grem v gorice« je dejal in se obrnil k ženi. »Pridi za mano, ko končaš kosilo!« S palico se je počasi napotil tja, gor proti Sveti Trojici, kjer se je ob majhnem vinogradu pod težo let sesedala njegova stara vinska klet.
»Malo bom delal v goricah, saj dolgo itak ne morem«, je medtem mislil, ko je veliki starinski ključ zaškrtal v ključavnici, da bi odklenil stara škripajoča vrata. Spodaj v kleti so bili sodi še polni že skoraj kislega vina, prigaranega z žulji in krvavim potom, mračna sobica, polna pajčevin, prahu in črvivega pohištva, pa je proti njemu zasmrdela po trohnobi in plesni.

Objavljeno z dovoljenjem avtorice.

 

  • Valerija Vrenko, 2020: Klarisa. V Lendavi: samozaložba
  • COBISS+

APOKALIPSA

Zemlja, nekoč zeleno-modri
dom si nam bila,
sedaj na njej ni več slišati
utripa človeškega srca.

V vesoljska brezna Poslednji
vojskovat so se odšli,
da bi nekoč lahko se
nanjo svobodni vrnili.

Davno je, kar na stolpih svetlih
so stražili in nemo zrli v tujce,
ki parali so ljubo jim nebo.

V poslednjih sončnih žarkih
je Mir izgubil zadnjo bitko s Temo.

Uročena samota vlada povsod,
brezupen strah je tukaj gospod.

Ni več vetra, ne meglic,
ne dreves in ne cvetlic,
ki, kot se mi zdi,
so bile človeške oči …

Nemirno nebo še zmeraj režejo
jeklene ptice, nekoč pa tod so
v toplih nočeh letale kresnice …

Na tej krogli zapuščeni, sivi,
je kot kužna bolezen bila
iztrebljena ljubezen.

SANJE

Ovila sem se
v mehko odejo,
da lažje potonem v tople meglice.

Lahkotno stopam
med sanjske podobe,
kjer usahnejo vse dnevne tegobe.

Se vprašam,
le kam odidejo misli,
ko jih preženem?

Nekatere zbežijo
kot oblaki, ki jih po nebu
suvajo vetrovi.

Druge se vračajo
kot zarja v jutro,
kot volkulja v svoj prvi brlog.

Spokojno zleknjena
na blazinah sanj
že diham v ritmu mraka.

In potem, čez dolgo časa,
ko sanjam odvežem krila,
se name usuje zvončkljajoči plaz miru.

Vse mine, ostanejo mi
le sanje,
vzamem jih s sabo v nov dan,
da spomin ne izgine,
da se laž ne naseli vanje.

JUTRO V GOZDU

Na vzhodu je nebo zakrvavelo,
v globinah smaragdnega gozda
se sliši spokojno mrmranje
starih dreves.

V svežem jutru z drevesnih
listov zvonko odpadajo biseri
vodnih kapelj … nekatere so
težke in temačne, druge se
lesketajo v mavričnih barvah
sončnega vzhoda.

Prebudijo se še ptice,
glasovi prebujajočega se dne
nenadoma udarijo v ušesa
kot Niagarski slapovi.

Stopam po vlažni travi, mahu
in odpadlem listju,
lasje so kmalu mokri.

V očeh me skelijo solze,
prameni se lepijo na čelo in lica,
srce razbija v burnem ritmu,
ko se bližam cilju.

Sredi gozda kot očak stoji
ponosen hrast … stoletja, vojne,
letni časi so hrumeli mimo,
on pa sledil le soncu je in luni.

Nenadoma kot rezilo
ostro šine vame vonj trohnobe,
smrti, nekega konca ...

Zdrznem se in stopim bliže,
za trenutek neutolažljiva,
vendar v istem hipu mi srce zavriska …

V vdolbini prastarega debla
se - skrita pred pogledi -
lesketa kristalno čista voda
… kri novega življenja.

SPREHOD DUŠE

Znana pot me vodi
do rečne mrtvice,
kjer nežno pojo zasanjane ptice.
Tam lokvanji beli cvetó
in meglice spokojno legajo
na zemljo.

V meni sta mir in neskončna
tišina, vsa radost sveta in
brezmejnost vesolja …
V objemu s samo seboj
čutim le utripanje
srca in krvi kot
valove morja.

Danes je dan, ko mi dišijo
vse slike, z mislimi
poljubljam vse znane mi like …
Platno noči naj jih prekrije
do svita, ne pustim
vdora ljudi v
moja kraljestva skrita.

Tedaj v zvoniku udari v polno …
že stopam iz skritega raja, kjer
se počutim popolno,
na pot smerokazov in v
mesto brezbrižnih obrazov.

Nabiram poljube toplega jutra,
zajemam svetle žarke v dlani,
da jih skrijem v zbirko, kot to počneš ti.
V dušo nalagam dreves nežne dotike,
zven pesmi visokih trav
in cvetne poljube …
da ne pozabim lepote in se
spomnim obljube.

  • Valerija Vrenko, 2020: Potovanje duše. Lendava: Zveza kulturnih društev
  • COBISS+

Objavljeno z dovoljenjem avtorice in založnika.

Predstavitev je pripravljena v sodelovanju z Zvezo kulturnih društev Lendava.

Bea Baboš Logar

Rojena je bila očetu Madžaru in materi Slovenki. Osnovno šolo in gimnazijo je končala v Murski Soboti. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomirala iz slovenščine in primerjalne književnosti. Od leta 1970 do 2005 je poučevala slovenščino na Srednji poklicni in tehniški šoli v Murski Soboti. V slovenščino je prevedla nekaj romanov madžarskih avtorjev. Izdala je tri samostojne zbirke kratkih zgodb. Prepoznavna je kot avtorica člankov o znanih, a že nekoliko pozabljenih osebnostih iz domače pokrajine. Objavljala jih je v mesečni prilogi Pen lokalnega časopisa Vestnik. V istem časopisu je nekaj čas urejala tudi stran za kulturo. Na TV Idea je sodelovala v oddaji Druženja s knjigo. Živi v Radencih in aktivno sodeluje pri dejavnostih tamkajšnjega doma za starejše.  V začetku letošnjega leta je izdala avtobiografski roman z naslovom Panonska melanholija.

Pogovor z avtorico Beo Baboš Logar o njeni knjigi Panonska melanholija


V začetku leta je izšla vaša knjiga z naslovom Panonska melanholija. Ima kar dva podnaslova: Cvetkovi ter Abecedarij nostalgije. Cvetkovi, ker govori o družini po materini strani, Abecedarij nostalgije, ker si po abecednem vrstnem redu sledijo poglavja, v katerih opisujete sorodnike, dogodke v svojem življenju, razmišljanja o Bogu, o svetu … Od kod odločitev za naslov in podnaslova? Se vam zdi, da ste kot družina bili melanholični? Oziroma, da je veliko vaših družinskih članov bilo melanholičnih? Zapisali ste, da je večina Cvetkovih doživela več slabega kot dobrega …

Naslovi se verjetno porajajo kar sami od sebe. Mislim, da ni bila melanholična samo moja družina in tudi v njej ne vsi. V mojem času sicer več ne, pred mano pa je bil to duh časa, panonski prostor, mislim predvsem madžarski, je bil izrazito melanholičen, zlasti po svoji literaturi, če omenimo le pesnika Adyja, pa recimo Sándor Márai, zelo blizu temu razpoloženju se mi je zdel njegov roman Esterina zapuščina, pa Szomorú vasárnap – žalostna nedelja, pa halgatoji, ki so jih Cvetkove ženske poslušale v nedeljo popoldne, čeprav meni v mladih letih nikakor niso bili všeč. Melanholija je posebno razpoloženje vdanosti v usodo, ko se več ne boriš, si zadovoljen s sanjarjenjem, branjem, posedanjem ... v praznih poletnih popoldnevih. Tega nikoli nisem razumela kot obup ali žalost, ampak kot stanje rahlega obžalovanja, pa tudi zadovoljstva, da je tako, kot je. Melabus je temu rekla moja omama. Takšno vzdušje je bilo doma tudi v Soboti, ki je bila dogo časa večnarodna in večverska, meščani so bili po poreklu Madžari, Nemci, Čehi, Slovaki, Judje, Romuni in seveda Slovenci, avtohtoni in tisti, ki so prišli po prvi svetovni vojni, ko se je Prekmurje priključilo k Sloveniji. Po veri pa katoliki, protestanti, močna je bila tudi judovska skupnost.
Podnaslov je nastal, ker je v središču pripovedi družina moje mame, tudi širša in zaradi različnih usod primerna kot literarna snov. Abecedarij pa zato, ker dolgo nisem mogla ugotoviti, kako naj vse skupaj razvrstim, potem pa sem se spomnila abecede. Vsako poglavje se lahko bere posebej in na koncu se pokaže mozaik, v katerem je združena cela zgodba.

Bea Baboš Logar je za Noč knjige prispevala poglavje iz svojega romana Panonska melanholija.

KNJIGE

Ne spominjam se, kdaj so mi prvič v roke potisnili knjigo, niti ne, kdaj sem začela brati. Prve otroške knjige mi je brala Omama, tudi sama strastna bralka, prav tako kot mama in teta Anuš. S knjigami sem bila obdana od otroštva naprej, pri nas jih je bilo veliko, še iz predvojnih časov, a večinoma so bile madžarske, slovenskih je bilo le malo. Te so začele prihajati z mojim odraščanjem, domačim branjem, ki smo ga dobili v šoli in iskanjem v knjžnici: od otroških knjig do pustolovskih, zgodovinskih, indijanaric, v vsaki so bila čudovita doživetja. V gimnazijskih letih so prišli veliki romani svetovne knjževnosti in seveda je bil tudi moj študij s knjigami tesno povezan.

Največkrat v življenju pa sem prebirala tri romane, če naštejem po vrstnem redu: Thomas Mann - Čarobna gora, Miguel de Cervantes - Don Kihot, Bulgakov - Mojster in Margareta. Ne po vsebini ne po avtorjih nimajo med seboj nobene zveze, zato zelo težko pojasnjujem, zakaj so mi tako ljube, saj sem vsako prebrala najmanj šestkrat v različnih obdobjih svojega življenja. Ugotovila pa sem, da je zanimivo, če prebereš svojo priljubljeno knjigo vsakih deset, dvajset let , se vrneš k „prijateljem“ in vsakokrat spoznaš nekaj novega. Razumljivo je, da si to razkošje lahko privoščimo le, če dovolj dolgo živimo, če nismo preveč radovedni, ne hlastamo kar naprej za novimi vznemirjenji in smo nekaterim avtorjem pač zvesti. Gotovo bo bralec, ljubitelj knjig, bral tudi to, kar izhaja sproti, pozoren bo na nova lepa doživetja, ki jih nudijo zgodbe. Tudi v mojem življenju so bile razen teh treh še številne knjige, ki sem jih prebirala z zanimanjem in občudovanjem in veliko časa sem, ne vem, če se naj tako izrazim, zapravila tudi za branje kriminalk.

Objavljeno z dovoljenjem avtorice in založnika.

  • Bea Baboš Logar, 2021: Panonska melanholija
  • COBISS+

Tomaž Galič

Tomaž Galič je ljubiteljski fotograf, ki se s fotografijo ukvarja že 20 let. Je predsednik Foto video kluba Lendava. Sodeloval je na več domačih in tujih razstavah ter imel dve samostojni razstavi: Zapuščeni atelje ter Dark angel. Decembra 2020 je izdal zbirko svojih umetniških fotografij z naslovom Dark Angel (Temni angel).

O KNJIGI:

Dark Angel (Temni angel) je fotografski projekt, ki ga je začel razvijati že pred petnajstimi leti in ga je z leti nadgrajeval. Leta 2016 je pripravil istoimensko razstavo, nadaljevanje pa je fotoknjiga, ki je izšla decembra 2020. Razstavo, ki je bila povod za fotoknjigo, je pripravljal več let. Pri projektu je sodelovalo 13 modelov. V knjigi je 66 fotografij, ki so tematsko povezane v eno zgodbo, in sicer prikazujejo preobrazbo belega angela v temnega.
Angeli so nadnaravna duhovna bitja in so služabniki božanstvom. Angeli so večinoma dobri in prijazni. Obstajajo pa tudi negativni, slabi angeli – temni angeli. To tematiko je raziskoval avtor. S svojimi fotografijami nas popelje v svet mistike, ki je drugačen od našega vsakdanjika. V tem svetu obstajajo angeli, ki prinašajo pozitivno energijo. Obstaja pa tudi njihovo nasprotje, to so temni angeli. Le-ti nas opozarjajo na to, da ima vsak človek v sebi nekaj temnega, mračnega. Avtor v svoji fotoknjigi prikazuje preobrazbo iz svetlega v temnega angela, torej ravno obratno zgodbo, kot smo je vajeni. Temni angeli v tem primeru ne pomenijo nečesa slabega, temveč predstavljajo drugačnost, nekaj novega, odmik od tradicije, znanega.

Tomaž Galič je za Noč knjige prispeval fotografije iz svoje fotoknjige Dark Angel.

  • Tomaž Galič, 2020: Dark angel. Lendava: Zveza kulturnih društev
  • COBISS+

Objavljeno z dovoljenjem avtorja in založnika.

Predstavitev je pripravljena v sodelovanju z Zvezo kulturnih društev Lendava.

Gabriela Sobočan

Bila je dolgoletna referentka poslanske pisarne madžarske narodnosti v Lendavi, občinska svetnica Občine Lendava in MSNSOL ter dolgoletna predsednica KS Dolga vas. Rada potuje in spoznava nove države ter kulture.

Gabriela Sobočan je za letošnjo Noč knjige prispevala potopis, ki si ga lahko preberete tukaj:

Neapelj, doživetje Italije kot v Fellinijevem filmu

Neapelj je glavno mesto južne Italije in regije Campania. Mesto se nahaja ob vznožju Vezuva v zalivu Neapelj. Bella Napoli, kot mu pravijo Italijani, je za Italijo nekaj podobnega, kot je Berlin za Nemčijo. Je kraj, v katerem čas skorajda ne obstaja – tako in drugače, saj se zdi, da se v njem neulovljivo spajata preteklost in sedanjost, kazalci na njegovi uri pa se vrtijo ne v nasprotno smer, temveč v vse smeri hkrati.

Če je Berlin povsem drugačen od preostale Nemčije in prav tako New York (City) od preostalih Združenih držav Amerike (ZDA), je Neapelj Italija, kot je še niste doživeli. Prav tu, v tem največjem mestu na jugu Italije, ki ima s širšo okolico za poldrugo Slovenijo prebivalcev, boste občutili razliko med severom in jugom naše severne sosede. Pozabite na šminkerski Milano in turistične Benetke, poleg Rima, prestolnice, ki je od Neaplja oddaljena približno 220 kilometrov, oziroma med tremi in štirimi urami vožnje z avtomobilom, je Napoli, kot mu pravijo Italijani (domačini pa Napule), najbolj pristen del Italije, ki se ga splača doživeti. Že kratek sprehod po zgolj eni od neapeljskih ulic lahko pomeni sprehod skozi stoletja zgodovine.

Ja, zgodovina tega mesta je nekaj povsem drugega. Prav zaradi zgodovine ima Neapelj še danes hipnotično romantičnost in nesmrtno poetično dušo. Neapelj po arhitekturi zelo spominja na Barcelono, kar je razumljivo, saj je bil dolga leta pod španskim imperijem.

Objavljeno z dovoljenjem avtorice.

Priporočamo

Bralna značka za odrasle bo letos potekala že 5. leto. Z njo želimo vzpodbuditi člane k branju domačih in tujih avtorjev. Seznam priporočenih knjig, si lahko ogledate tukaj.

Leta 1995 je Unesco razglasil 23. april za svetovni dan knjige in avtorskih pravic. V svetovni literaturi je 23. april simboličen datum, z njim se povezujeta datuma smrti znamenitih književnikov Williama Shakespearja in Miguela de Cervantesa. Dan je posvečen promociji branja, založništva in zaščiti avtorskih pravic ter intelektualne lastnine. Ob dnevu knjige in avtorskih pravic smo pripravili virtualno razstavo priporočenih knjig za odrasle, ki si jo lahko ogledate tukaj.