Dežela je bila, odkar je pomnila, okovana v sneg in mraz. Imela je devet let in bila je ena izmed Otrok, ki so bili dodeljeni skrbnikom širom po deželi. Otroci so čez dan hodili v šolo, kjer so jih vzgajali učitelji pod skrbnim nadzorom Vladajočih. Nad vsemi je budno bdela velika Sfinga, ki so ji bili vsi ljudje vdani in jo oboževali. Od takrat, ko je Sfinga oživela, je minilo že toliko časa, da je spomin v ljudeh skoraj popolnoma izginil. Stari, ki so se tega spominjali iz zgodb ljudi, ki so živeli v tistem času, so se že zdavnaj spremenili v prah. Mesta takratnega sveta so se zrušila v pepel in vse je po malem prekril sneg in led. Preteklost je postala zgodovina, veliki dogodki in spomini pa so se spremenili v pravljice in mite.
Tistega popoldneva je v snežnem metežu, na dnu blage doline našla rdečo kroglo. Ko je čreda severnih jelenov oddirjala in za sabo pustila tisoče odtisov parkljev in pomendran, zmečkan sneg, je že od daleč zagledala nekaj rdečega. Radovedno je stekla bliže in jo pogledala. Bila je natanko takšna, kot je nekoč slišala starejše govoriti ob večerih, ko so bili prepričani, da že spi. Z rokavicami se je je najprej previdno dotaknila, potem pa jo zmagoslavno pobrala. Bila je težka in topla, njena barva je bila zelo živa in nenavadna. Klarisa je bila vsa iz sebe od navdušenja, ni oklevala niti trenutka, stisnila jo je k sebi in stekla po hribu navzdol. V globokem snegu je brodila proti domu, vse hitreje, saj se je že temnilo.
Starša sta sprejela novico o rdeči krogli nekako zadržano in zaskrbljeno. Za nekaj dolgih trenutkov sta se spogledala in šele potem previdno pokazala nekaj navdušenja, le zato, da bi ga delila s hčerjo. Vendar je pozorna deklica opazila, da jima je senca skrbi legla na obraz. V sobi je kroglo previdno odložila na majhno nočno omarico ob postelji. Ko je legla k počitku, je kmalu zaspala, saj je bila utrujena in premrla od mraza. Sanjala je o severnih jelenih in Sfingi, ki se ji je blago nasmihala in videla je sebe pred velikim ogledalom, kako v rokah drži čudovito rdečo kroglo in tisoče snežink, ki padajo vsenaokrog. V sanjah je slišala čudne glasove neznanih ljudi, ki kličejo njeno ime in izgovarjajo tuje besede.
V šoli je morala novico povedati Učiteljem, ki so to skrbno zabeležili in se za dolgo časa umaknili v svoje sobane. Klarisa ni bila edina, ki je našla rdečo kroglo, pred njo se je to že nekajkrat zgodilo. Zmeraj pa je ta dogodek dvignil precej prahu in pojavile so se najbolj nenavadne govorice. Prva najdba rdeče krogle se je zgodila nekaj sto let nazaj v času, nazadnje pred nekaj leti. Našli so jo pa izjemoma le Otroci in to na najbolj nenavadnih mestih. Otroci, najditelji krogle, so bili vsi nekaj posebnega, prav tako Klarisa. Bila je lepa, pametna deklica, ki je bila za svoja leta preresna. Imela je čudovit glas in s petjem je prav vsakogar očarala. Razen tega je imela še en dar. Razumela je divje živali, ki jih je bilo vedno manj in so jih ljudje le poredko videvali. Učitelji so jim v šoli pripovedovali o časih, ko jih je bilo na Zemlji neznansko veliko in to jo je zelo navdušilo. Včasih je slišala tu misli ljudi, ki pa se jih je skušala otresti, predvsem misli njeni staršev je niso zanimale, saj sta bila izredno ljubeča in dobra skrbnika. Klarisa je z njima skromno živela na obrobju Mesta, kot večina družin z otroki, zato je tam bila tudi šola. Veliko Mesto bil mračen, hladen in prepleten labirint uličic, poln majhnih delavnic, trgovinic in s steklom pokritih rastlinjakov. Med njimi so urno švigale temne postave, tesno zavite v dolge, tople plašče in ogrinjala. Mraz je bil nevzdržen in ljudje so se trudili, da bi čim hitreje opravili svoje poti na prostem. V tem času, ki ni prav po ničemer izstopal od običajnega, je v osrčju mesta, v temni, zanikrni uličici stari mojster, ki so mu rekli Carlos v svoji delavnici nenadoma, po tihem notranjem klicu, ponovno začel izdelovati Ogledalo za novega Otroka.
Medtem, ko je življenje počasi potekalo in je ples Časa zakoračil v svoj zadnji obrat, je nad Mestom že tisoče let, kot nekakšno mitološko bitje iz davno pozabljenih časov, negibno lebdela veličastna Sfinga. Skrajno nenavadni pojav so ljudje nemo sprejeli, saj je bila Ona tista, ki je svet rešila pred propadom v času, ko je začelo Sonce temneti. V davni preteklosti, ko se je začelo redčiti ozračje in je led skoraj popolnoma vklenil zemljo v svoj primež, je prastara Sfinga nenadno oživela, se dvignila nad površino in nekako zadržala gravitacijo in ohranila temperaturo na še znosni točki za življenje ljudi.
Nenavadno je bilo to, da so Otroci, ki so našli rdeče krogle, eden za drugim izginjali. Nihče jih ni iskal in tudi vznemirjenje je kaj hitro potihnilo. Ljudje niso bili brezbrižni, kot bi se nekomu lahko zdelo, le kmalu so se sprijaznili, kot da je to nekaj običajnega. Vsi njihovi skrbniki so pred tem dogodkom opažali nekakšne spremembe v kroglah. Menda so postajale vse toplejše, barva v njih se je vrtinčila in prelivala od nežno rdeče do skoraj črne. Postajale so tudi vse lažje in nekako prosojne, kot da bi bile žive. Ti otroci so postajali vse mirnejši, redkobesedni in spokojni, tako da so jih odrasli začeli bolj spoštovati. Običajno so čez noč neznano kam izginili. Vse to so bile bolj ali manj le govorice, ki so se šepetale ob večerih, toda kdo ve ... Otrok je bilo vse manj.
Tudi Klarisa je opazila spremembo v svoji krogli. Z živo radovednostjo je opazovala prelivajočo se rubinasto meglo v njej. V hladnih nočeh ji je grela blede koščene ročice, svetila je zdaj bolj, zdaj manj. Kmalu si ni več želela zahajati v šolo, ostajala je večinoma doma in se ukvarjala s kroglo. Tudi njej tako ljubo oprezanje za čredami severnih jelenov je ni več mikalo.
Nekega večera, ko je bil snežni vihar spet nenavadno močan in je okrog hišnih vogalov zavijal veter in preganjal snežinke, se je pred hišo ustavila temna, sključena postava. Carlos, stari mojster iz temne uličice, je dvignil sivo glavo in s težavo zadrževal težko, zasneženo kučmo, da mu je ne bi odpihnilo. Pogledal je gor proti oknu, ki je rdeče žarelo in v očeh so ga zaskelele solze. Deklica je stopila k oknu in pogledala ven v temo. V divjem plesu snežink je zagledala starca in oči so se jima srečale. Vsa iz sebe od nemira je stekla iz hiše k mojstru, ki jo je čakal. »Izvoli deklica moja«, je bilo vse kar je izustil in izpod krznenega plašča s tresočimi rokami potegnil veliko reč, zavito v star papir. Klarisa je darilo sprejela, ter se ob tem skromno nasmehnila. »Hvala mojster«, je tiho rekla in hitro stekla v hišo. Starša nista nič spraševala, bila sta zatopljena vsak v svoje opravke.
Ogledalo je Klarisa v sobi odvila in ga postavila ob zid. Na prvi pogled je bilo čisto navadno, vpeto v lesen, umetelno izrezljan okvir. Če je stopila nekaj korakov nazaj, se je lahko videla njena cela drobna postava. Oblečena je bila v skromno, posivelo obleko, svetli, valoviti lasje do ramen so ji obrobljali resen obrazek. Zagledala se je v svoj čisto navaden vsakdanji odsev, vendar jo je nekaj pri njem zmotilo. Imela je občutek, da krogla, ki jo je spet držala v rokah, bolj žari. Zamaknjeno, kot v transu je opazovala svojo postavo v ogledalu, medtem ko je zunaj tulil veter in so snežinke ponorelo plesale. Čez nekaj trenutkov se je slika ozadja v ogledalu spremenila. Za sabo je uzrla čudno pokrajino, vso zeleno, polno dreves in cvetočih livad. Sijalo je sonce in videla je neznane reči. Privid je izginil tako hitro, kot se je pojavil in Klarisa od začudenja ni mogla zapreti ust. S hladnimi prsti se je tresoče dotaknila površine ogledala in imela je občutek, da se dotika vodne gladine. Pozno v noč je vsa nemirna zaspala. Naslednje dni je spet bežno videvala neznano pokrajino, zaslišala pa je tudi oddaljene glasove, kot bi se otroci igrali in veselo vzklikali.
Rdeča krogla je medtem postajala vse lažja in bolj prosojna, kakor da bi se spreminjala v velik, rdeč milni mehurček. Čez nekaj dni so se v ogledalu za njo pojavile blede postave številnih otrok, ki so razposajeno tekali med cvetjem po travniku.
Razločno je zaslišala, kako vneto kličejo njeno ime. Kakor so se vse te prikazni v magičnem ogledalu nenadno prikazale, tako so tudi nekega dne izginile. Ostal je le njen bledi obraz, slika za njo pa se je zameglila in potemnela kot nebo nad Mestom. Razočarana in vznemirjena se je odpravila spat. V sanjah se ji je pred očmi odvrtelo celo življenje in ves čas je trdno verjela, da ima še eno pomembno nalogo.
Naslednji dan magično ogledalo ni več vračalo odseva. V njem ni videla ničesar. Ne sebe, ne skrivnostne pokrajine in ne svoje sobice. Njegova površina se je spremenila v prosojno, sivo vodno gladino. Vanjo je lahko vtaknila že dlani, toda njene roke so bile suhe. Nenadoma je začutila dotik tujih ročic, prav tako drobnih, kot so bile njene. Dotik je bil nežen, a čvrst, kot da bi je nekdo ne želel za noben denar izpustiti. Bila je prestrašena, vendar prisebna, saj se je morala nujno ozreti k nočni omarici, ker je nenadoma zaslišala čuden zvok. Visok, skoraj neslišen pisk in nato glasen pok! S kotičkom očesa je videla, da se je rdeča krogla razpočila kot mehurček. To je bil znak, ki ga je ves čas nevede pričakovala! Sedaj je bila več kot prepričana, da mora prav hitro stran od tod. Hrabro je stisnila ponujeni ročici z druge strani ogledala, ki sta jo zdaj kar čvrsto držali. Začutila je močan poteg in tesno jo je stisnilo pri srcu. Zajela je sapo in z neznansko hitrostjo zdrvela v temo!
To noč je Klarisa nepojasnjeno izginila, z njo pa tudi rdeča krogla in nenavadno, magično ogledalo, darilo starega mojstra. Njena sobica je bila prazna, starša pa obupana in zmedena. Dogodek, ki pa je sledil, je izbrisal vse nenavadne občutke in razmišljanja ljudi.
Sfinga je naslednji dan srhljivo tožeče zatulila. Glas je bil podoben žalostnemu zavijanju volkov, pomešan z zvokom snežnega viharja. Bil je presunljiv in žalosten, da je ljudi zazeblo v srce. Nato je z grmečim glasom padla na tla, se sesula v prah in onemela. Nebo je potemnelo in Zemlja je v svoji notranjosti zadrhtela. Vsi spomini, veličastna zgodovina, zgradbe in ljudje so v trenutku sestopili z odra Življenja, kot da ne bi nikoli niti obstajali.
Nekje daleč, tisoče svetlobnih let oddaljena, je na neki drugi Zemlji Klarisa veselo stekla po cvetočem travniku razigranim otrokom naproti.

Skrušen pod težo let in grenkega življenja se je starec sesedel na stol ter s kupico v roki, naslonjen na majavo mizo obsedel in se z motnim pogledom, obrnjenim skozi majhno, zamazano okno, zazrl dol proti dolini.
Bil je zagrenjen in jezen, saj bi se moral že pred časom z bolehno in postarano ženo izseliti iz oguljene, nujne prenove potrebne, vendar nekoč lepe meščanske hiše v brezdušen, siv stanovanjski blok. Zaradi predvidene rušitve cele vrste starih hiš so tako premnogi ostareli Lendavčani končali v domovih ali hiralnicah. Obetale so se namreč velike gradnje tovarn, laboratorijev in sežigalnic, ki naj bi v popolnosti spremenile videz nekoč idiličnega, majhnega mesteca pod s soncem obsijanimi goricami. Z ženo sta sklenila ostati, se upreti, pa čeprav za ceno življenja. Z naivno, otroško trmo sta se odločila potuhniti in vztrajati vse do smrti.
Starec se je v svojem razočaranju globoko zamislil, medtem pa so se zamajali temelji zemeljskega časa in zgodilo se je nekaj nenavadnega. Zunaj stare zidanice so kot po čudežu začela minevati leta, čas je neusmiljeno tekel in z neverjetno lahkotnostjo mlel ure, dneve in stoletja ...
Medtem se je Sveta Trojica sesedala vase, njen zvonik se je žalostno zrušil in Hadikove kosti so kot v mrtvaškem plesu razsute ležale na marmornih tleh kapelice.

V dolini so medtem kot gobe po dežju rasle sive, visoke zgradbe – spalna naselja za tisoče mravelj, ki jih je v ta rajski košček sveta privlekel tuji kapital. Pod dimniki velikega farmacevtskega koncerna, ki so prebadali nebo ter dan in noč bruhali rumenkasto meglo, so nepregledne množice v belo oblečenih osebkov z maskami preko ust ustvarjali zdravila in cepiva za nove in nove izmišljene bolezni.
Stare, nekdaj lepe vile in zgradbe so ena za drugo hirale in propadle, na njihovih ruševinah so čez noč pognali jekleni dimniki ter zlato bleščeče mošeje in minareti.
Zatirani in pozabljeni domačini so pomrli, nekoč cvetoče sožitje je izzvenelo, ostal je le bled spomin v mislih zbeganih potomcev.
Brhka dekleta, nekoč pametna in samostojna, so se vedno bolj poželjivo ozirala po temnih prišlekih, ki jim je lakomnost bliskala v očeh, bujno šelestenje gozdov, bogastvo zlatih trt v goricah, opojni čisti zrak in neomadeževana voda, vse to je kot romantična fantazija romalo na smetišče zgodovine.
Profit in kapital je brezpogojno vladal, ter ošabno in surovo kimal z glavo!

Stara zidanica se je medtem že zdavnaj sesula vase in le zelo pozoren pogled bi dal gledalcu vedeti, da je to bila nekoč trdna klet. Na zaraščenem bregu sta se neopazno dvigala dva zidova in vdrta streha. Rastlinje je že zdavnaj osvojilo nazaj svoje kraljestvo: vitičast bršljan, robidovje in koprive so se vzpenjali ob ostankih zidov, stara akacija pa se je sklanjala iz neke okenske odprtine kakor okostnjak s koščenimi rokami, iztegnjenimi v pozdrav, ali pa kot da bi želela zavarovati zadnjega stanovalca ... Očitno so mimo poletela stoletja!
Saj ni res, pa le! Tam, v črni temi notranjosti, na skeletu iz polomljenih kosov lesa, ki je nekdaj predstavljal mizo in stole, je napol ležalo, napol sedelo truplo sivolasega starca. Z mumificirano, koščeno roko se je vročično oklepal ostanka počrnele steklene kupice.
Nenadoma je starec odprl oči in strmo pogledal. Jasno kot beli dan – nekoga je pričakoval! V somraku svojega uma je verjetno mislil, da je minilo le malo časa, odkar je odšel od doma v vinograd. Zdaj bi že morala priti njegova Mariška, njegova lepa, dobra žena.
Ponovno so mu misli zaplavale daleč, daleč nazaj... »Moj lepi vinograd«, se mu je zasmejalo srce in pomislil je na ljube stare trte in neskončne dneve, preživete v delu. Z romantično naivnostjo je sam vztrajno negoval svoj stari vinograd, čeprav so se mu posmehovali in vsi naokrog njega že posekali trte.
Uvoženo vino je bilo tako poceni.
Ni in ni razumel tega ponorelega sveta!
»Le kje je Mariška? Zdaj bi že morala priti s pereči in vročim bogračem. Saj sem ji rekel, da bom le eno urico delal s trtami. Malo jih le obrežem in pobožam saj dolgo itak ne morem stati! Sedaj pa s kupico vina še kar čakam in čakam.«
Tako so se mu misli počasi valile v sivi, zgubani glavi. Čas pa je neusmiljeno tekel... Tam zunaj.
Znova se je potopil v omotične misli, medtem pa so se na svetu dogajale velike pandemije, ki so kot za šalo kosile ljudi in polnile dvorane s krstami, ki so jih dan in noč odvažali. Ledeniki so se stalili, ljudje so zemljevide morali narisati na novo, ozon je za vedno izginil, sonce je postalo človekov veliki sovražnik in človekove smeti so prekrivale parke in pokopališča ...
Starec ni bil priča dnevu, ko so voditelji sveta s solzami v očeh preko ekranov prosili ljudi odpuščanja, ker niso mogli preprečiti uničenja zemlje. V kaotičnem času potem so si sledile velike vojne, katerih posledica je bila nekajletna tema in izumrtje rastlin in živali.
Vse to je le nemo opazoval s slepimi očmi, preraščenimi s sivo mreno in mahom iz svoje mračne sobice tam pod Trojico. V mislih so se mu vrstili nekdanji lepi spomini kot utrinki in zapadel je v sen brez sanj.
Medtem so ljudje v svoji brezmejni lakoti in žeji zemljo že vso do jedra prerešetali in preluknjali. V dnevih Teme je izumrlo skoraj vse človeštvo, ko pa se je prah polegel in so se črni oblaki umaknili, so se preostali ljudje v strahu zazrli v nebo brez lune.

Končno je napočil trenutek, ko je čas zaplesal v svoj poslednji tango in zdelo se je, da so minili eoni. Minareti so že davno potihnili in se skupaj s katedralami, tovarnami in dimniki spremenili v prah. Zdelo se je, da je vse ponižno umolknilo v velikem pričakovanju ali v dokončnem počitku.
In v tem mirnem ozračju, ki ga ni motil niti en šum, so vsa živa bitja brez aplavza končno sestopila z velikega odra Življenja!
Kar naenkrat pa je v času, ki se meri po drugačnih merilih, kot ga je bila vajena meriti neka nepomembna civilizacija, nad krajem, kjer naj bi v temi preteklosti stala skromna starčeva vinska klet, neslišno obstal nenavaden, lebdeč predmet, ki ga je upravljalo bitje, tako skrivnostno in tuje, da ga je nemogoče opisati.
Iz lebdečega predmeta, ki ni bil iz materije, temveč zdi se, da iz neke nepojmljive sile ali snovi, ki ni vidna očem, se je kot v sanjah proti gomili zemlje, prahu in kamenja napotila lepa, mlada ženska s cekarjem v rokah. Preko njenih rdečih lic, ožarjenih z nasmehom, je ležala spokojnost.
V plitvi gomili je, popolnoma nerazumljivo, nenadoma radostno zaigralo v zvestem pričakovanju že zdavnaj strohnelo srce.
Tako se je v končni združitvi, ki je kljubovala času, sili in smrti izpolnilo pričakovanje ljubečega domoljuba, poslednjega Lendavčana, ki ni želel zapustiti svoje zemlje niti za ceno lastnega življenja.

Pri šestnajstih sem odkrila Thomasa Manna in njegov roman Čarobna gora. Takrat sem v knjigah ždela že noč in dan, in zaradi tega se doma več nihče ni prerekal z mano, tako da sem jih lahko nosila s seboj tudi h kosilu, kar po splošnem mnenju gotovo ni bilo primerno. Tako je bilo tudi s Čarobno goro, a kljub očarljivemu besedilu so nekatera poglavja ostala neprebrana. Kar je bilo pretežko ali v tistem času zame nezanimivo, sem izpustila in dalje sledila ljubezenski zgodbi Joachima vojščaka, ki je zaradi tuberkoloze pristal v zdravilišču - na čarobni gori. Njegova ljubezen do „visokoprse, hihitave Rusinje Marusje“ pa se je kazala zgolj s tem, da je pri skupni mizi, za katero so se zbirali trikrat na dan in ji je sedel nasproti, zardeval in pobešal pogled. Z njo je govoril samo enkrat, na večer, preden se je moral preseliti v sobo za umirajoče - „moribunde“ in se za vedno posloviti od omizja tistih, ki bi še utegnili ozdraveti. Do tega bolečega poglavja sem prišla ravno pri kosilu. Malo pred tem je bil pri nas čudaški pisatelj in prevajalec Griša Koritnik, ki se je iz neznanega razloga naselil v Soboti in sta z ženo, majhno okroglo ženičko, v bližnjem malem parku pasla svoje kokoši. Tisti dan je pobiral nekakšno članarino. Bil je zelo izobražen in ko je opravil svojo dolžnost, nam je za nameček v angleščini odrecitiral Krokarja Edgarja Alana Poeja. Naše ženske niso znale angleško, jaz pa še tudi ne toliko, a spoštljivo smo ga poslušale. Ko je odšel, je prišla na mizo juha z branjem o Joachimu, ki je ravno v tistem trenutku umiral. Zajokala sem in grenke solze so mi kapljale v fižolovo juho, mama pa je rekla kot ponavadi, ni ti treba jokati nad romani, dovolj boš še jokala nad svojim življenjem...
Čarobna gora pa me je spremljala še dalje. Prišlo je obdobje študija svetovne književnosti v Ljubljani, tudi pri profesorju Dušanu Pirjevcu. Tako pri njem kot pri dr. Ocvirku je pri izpitih včasih naneslo, da sta vprašala tudi kaj, kar ni ravno spadalo k izpitni snovi, šlo je bolj za splošno poznavanje književnosti. In tako me je dr. Pirjevec pri izpitu med drugim vprašal tudi, če sem brala Mannov roman Čarobna gora. Razveselila sem se, da lahko odgovorim pritrdilno, profesor namreč ni maral neumnih študentov. Potem me je pa še vprašal, če se spomnim, kaj sta se pogovarjala jezuit Naphta in humanist Settembrini. O tem sveda nisem imela pojma, ker sem tista poglavja izpustila, njuni dialogi me niso zanimali in tako sem svojo trditev postavila na laž. Seveda se je malo ponorčeval, izpit sem naredila, bilo me je pa ustrezno sram.
Po tistem sem ta roman prebrala še većkrat, postala pozorna na ljubezen Hansa Castorpa do nenavadne Rusinje Claudije, in na to, kako pisatelj izjemno tankočutno opisuje rojevanje ljubezni - dolgotrajnega procesa, ki se ga niti ne zavedaš, ga ne ubesediš in ga ne razodeneš. Na vrsto sta prišla tudi Naphta in Settembrini, pa mynheer Pieter Peeperkorn, čudaški Holandec, ki ga pisatelj vpeljal v družbo samo zaradi njegove nenavadnosti. Njihovi sprehodi in pogovori s Hansom Castorpom - „otrokom „ki življenju povzroča skrbi“so bili zelo učeni in zanj tudi velikokrat poučni, saj ga je vsak od te druščine skušal pridobiti na svojo stran. Z leti, ki so prihajala, se mi je ta družba zdela vedno bolj zanimiva in tudi vsi drugi v tem malem vesolju, popolnoma odmaknjenem od življenja „tam spodaj“ tudi srhljivi s svojo razpuščeno svobodo pred obličjem prihajajoče smrti. Hans Castorp se na koncu, po sedmih letih svoje zakletosti na Čarobni gori reši, se osvobodi, a njegova nova svoboda, njegovo novo življenje se nadaljuje v vrtincu prve svetovne vojne. In tu ga avtor zapusti.
Z romanom Don Kihot sem se srečala pri študiju, dr Pirjevec je predaval o evropskem romanu in ga postavil na začetek novoveške književnosti, ki je zastavila novo podobo literarnega junaka. Označuje pa ga trditev literarnega teoretika Györgya Lukacsa – pot se pričenja potovanje je končano. Novodobni literarni junak naj bi se odpravil na pot v iskanju smisla, za katerega se na koncu izkaže, da ga ni. Jedro sveta je namreč črno, je v bistvu klic smrti - nihil ali nič. To spoznanje pa pride šele tik pred smrtjo, ko se junak zave, da je bilo njegovo življenje samo iluzija in popolnoma zgrešeno.
Tako kot je bilo mogoče zgrešeno tudi življenje zdaj tako znamenitega pisatelja. Mogoče pa je Cervantes prišel na svet samo zato, da bi napisal ta nepresežni roman. Sam je nenehno tolkel revščino in hrepenel po slavi, ki je v času renesanse nenadoma postala zelo pomembna, prav tako pa je lahko prinašala bogastvo. Svoj veliki roman je Cervantes napisal v ječi, priznavajoč, da sam takšen, kakršen je, ni zmogel roditi boljšega otroka kot Don Kihota, revnega viteza klavrne postave in nesrečno smešnih dogodivščin, pri katerih mu je pridružil prebrisanega in preprostega oproda Sancha Pansa. Eden na konju, tudi klavrnem Rosinantu, drugi na osličku še vedno jahata skozi stoletja.
Vsak dober roman je ali mora biti, kot smo slišali, večplasten. Skozenj se morajo kazati čas in prostor, družba, posamezniki, duh časa, vrednote in predvsem pot, ki jo junak prehodi od rojstva do smrti. Naj mi bo dovoljneno še vedno uporabiti besedo junak, ki smo je bili vajeni, ne pa literarna oseba, kar bi sicer bilo bolj pravilno, saj vsak, ki se je pojavil v knjigi, ni bil junak v pravem pomenu besede.
Don Kihot je bil prvi primer deziluzije, velike razlike med domišljijskim svetom in resničnostjo. Že postarnemu podeželskemu španskemu vitezu, ki je svoje brezdelje reševal z branjem viteških romanov, se je zgodilo, da se je v dogajanje tako vživel in mu verjel, da se je odločil, da bo tudi sam postal popotni vitez, da bo šel v svet razdirat krivice, pomagat vdovam in sirotam, se borit s čarovniki, reševat začarane princese, se s katero tudi poročiti s in si pridobiti kraljestvo. In po vzoru vseh junaških vitezov je potreboval še dvoje: oproda in srčno damo, v imenu katere bo opravljal vsa junaška dejanja. Za oprodo je nagovoril soseda Sancha, skromnega in bolj maloumnega kmetiča, za damo pa je izbral kmečko dekle iz sosednje vasi, ker druge pač ni poznal, in ji pripisal silno lepoto in plemenit značaj. Dal ji je tudi lepo novo ime: Dulcineja. V resnici pa, kot zvemo, je bila njegova lepotica najbolj znana po tem, „da je imela od vseh žensk v Manchi najbolj spretno roko, ko je bilo treba nasoliti svinjino“.
Z Dulcinejo v mislih in Sanchem ob strani se je napotil za prigodami, ki so bile ena bolj čudaška in smešna od druge. Don Kihot je namreč vse dojemal drugače, v skladu s svojimi knjigami: čredo ovac je imel za turško vojsko, brivsko skodelo za čudežni Mambrinov šlem, mline na veter za velikane. In pri vseh junaštvih jo je kratko potegnil Sancho, ki je bil čisto človeško tudi pohlepen in se mu je pridružil zato, ker mu je Don Kihot obljubil, da mu bo dal grofijo, ko bo sam postal kralj. Nesmrtni so njuni popotni pogovori, v katerih Sancho v dokaz pravilnost svojega mnenja niza nešteto starih pregovorov iz ljudske modrosti. Seveda kraljestva ni pa tudi ne grofije, samo bunke in treski, da nikoli tako, spozna Sancho. A tudi on se je spremenil, svojega gospoda je vzljubil zaradi njega samega ne zaradi njegovih obljub in mu še naprej zvesto sledil. Na koncu glavni junak spozna, da je bilo vse narobe, vse le iluzija, da popotnih vitezov v resnici nikoli ni bilo in da tudi sam ni bil to, da so ga zavedle njegove sanjarije. Vendar pa je ob tem spoznanju že hudo bolan in mora umreti. Potovanje je končano, na novo pot pa se več ne more odpraviti. Sancho pa brez očitkov o neizpolnjenih obljubah bridko joče za njim...
Veliko je bilo o tem napisanega, zlasti v imenitnem starejšem prevodu Stanka Lebna in njegovi spremni besedi.
Nesmrtna junaka pa naj bi bila in verjetno tudi sta dve plati človeške torej tudi naše narave idealizma in realizma. Kot da vsi obenem lebdimo v oblakih in hodimo po tleh. Zato se tudi večkrat spotaknemo in se spet moramo vrniti v stvarni svet. Če tega ne zmoremo, je lahko hudo narobe. Pa vendar je sanje treba obdržati, kot priča naš roman, čudovito napisano, pretresljivo, najbolj smešno in najbolj žalostno branje za vse čase.
Tudi s tretjo knjigo, Mojster in Margareta imam svojo zgodbo. Knjige nas namreč včasih ne spustijo vase. Ustavljajo nas, ne moremo biti zadovoljni z začetkom, ne zanima nas in branje preprosto opustimo. Knjig je dovolj in zakaj bi se mučili.
Mojstra in Margareto sem si vztrajno nosila iz knjižnice, jo začela brati, po nekaj straneh nehala, jo še malo imela doma in spet odnesla nazaj. Preprosto mi ni dovolila stopiti v dogajanje. A nekega dne sem jo zagledala pri prijateljici in jo prosila, naj mi jo posodi za kakšno leto dni, mogoče mi bo uspelo, da jo končno preberem. Leto je skoraj minilo, ko sem se vendarle odločila za branje, pa naj bo, kar hoče. Tokrat je bilo drugače in prebijala sem se skozi z vedno večjim zanimanjem. In ko sem prišla do zadnje strani, sem bila tako navdušena, da sem jo začela brati znova od začetka. In verjetno je bilo to res potrebno, saj je zgodba tako nenavadna, privlačna in mnogoplastna, da želiš biti zraven prav povsod. Bulgakov je živel v strašnih Stalinovih časih, ki jih je prikazal na satiričen način z res nenavadnimi dogodki, ki naj bi se pripetili v Moskvi leta 1936. Osrednja zgodba se odvija okoli zgodovinarja, ki mu je padlo na um, da bi napisal roman o Jezusu in Ponciju Pilatu. Ne more ga izdati, ker ga zaradi nenavadne teme začnejo preganjati in končno spravijo v umobolnico. Njegovo zgodbo v romanu pripovedujeta pesniku Ivanu Bezdomnemu dva lika: najprej Woland, satan, ki se je s svojim spremstvom naselil v Moskvi in napravil strahotno zmedo, nato pa še avtor sam, ki ga je Ivan našel v umobolnici, kamor so ga namestili, ker je skušal dokazati, da je srečal samega satana, namesto da bi mu verjeli in poslušali njegova svarila. Moskovčani so bili vsi po vrsti ateisti in nihče ni verjel ne smel verjeti v kaj nadnaravnega. Čeprav, se ponorčuje pisatelj, so se skoraj vsak dan dogajale nadnaravne stvari, saj so ljudje kar izginjali čez noč in jih nihče več nikoli ni videl. Avtor v zgodbo vplete tudi faustovski motiv velike ljubezni med pisateljem, imenovanim mojster in lepotico Margareto, ki ga po izginotju obupana išče in ji Wolandovo spremstvo podari čudežno mazilo, ki obnavlja mladost, za plačilo pa mora biti gostiteljica na velikem plesu pri satanu, po katerem ji vrnejo ljubljenega mojstra in tudi njegovo knjigo, ki jo je mojster že zažgal. O čem govori: o Jezusu, ki ga je Pilat na zahtevo judovske duhovščine dal obsoditi na smrt, čeprav je vedel, da je nedolžen, a se je bal za svoj položaj. Jezusovo sporočilo pa je : največji greh je strahopetnost. A vsebine knjig je težko pripovedovati, ker ni toliko pomembno, kaj je napisano, ampak kako. Vse je v jeziku in mogoče je ravno to skupno vsem trem pisateljem, ki jih tako občudujem, sijajno obvladovanje orodja, se pravi besed, s katerimi lahko naredijo pravo čarovnijo. Ta čarovnija jezika pa nas pripravi, da vstopimo v zgodbo med žive osebe in do konca vznemirjeni bivamo med njimi in da se tudi vsake toliko radi vračamo med stare znance. Pa še nekaj, vsi trije romani se dogajajo v svetu, ki ni povsem izmišljen, vendar odmaknjen od vsakdanjosti: čarobna gora nekje visoko nad zemeljskim vsakdanom, oddaljene pokrajine španskih viteških dogodovščin, nadnaravni svet Boga in hudiča, kamor edino lahko pobegnemo, ko stvarno življenje v resničnem času in prostoru postane nevzdržno.
A naj se vrnem na začetke. Že zgodaj so prišle prve pravljice iz zbirke Čebelica, nato knjige, ki sem jih v šoli dobivala za odličen uspeh: Mehurčki, Devet povesti in ena, to sem ohranila in jo včasih prebiran še zdaj. Omama in Anuš sta rajši brali madžarske knjige, teh smo imeli zelo veliko, tudi tiste z mehkimi platnicami, imenovane ponyva regeny, v njih so bile ganljive ljubezenske zgodbe s srečnim koncem. Brali pa sta tudi slovenske. Omama jih je verjetno brala zaradi mene, da sva se lahko potem pogovarjali. Mama je imela rada poezijo tako madžarske kot slovenske pesnike, pesmi nismo nosili iz knjžnice, večinoma smo jih kupovali. Dobre pesmi moraš vedno imeti pri roki, da lahko kadarkoli pogledaš vanje. V zadnjih razredih osnovne šole so prišli pustolovski in zgodovinski romani in kriminalke. Karl May, Henryk Sienkiewicz, romani X 100 v srbohrvaščini in nepresežna Agatha Christie. Gimnazija je bila obdobje velikega romana: Vojna in mir ter od dekliških src občudovani knez Andrej Bolkonski. Ana Karenina mi ni bila preveč všeč, pri šestnajstih letih je pojmovanje ljubezni romantično – poroka z nekom , ki ga vzljubiš in potem zvestoba do smrti. Še bolj mučno je bilo branje, obvezno seveda, romana Gospa Bovary – francoskih pisateljev nisem nikoli preveč marala. Z njihovimi zgodbami se nikakor nisem mogla poistoveiti, kot da v njih ni nobenih čustev.V tretji gimnaziji sem prebrala vsega Dostojevskega z največjim občudovanjem. Bratje Karamazovi, Idiot, Zločin in kazen. Vzbujali so občudovanje, sočutje, jezo in željo spremeniti svet. To pisatelji le redko dosežejo, a nekoč sem prebrala, da so ruski pisatelji s svojimi knjigami in obsodbo bogatašev povzročili revolucijo.
Vsekakor pa ne smem pozabiti „ženskih romanov“ najprej naš družinski roman, V vrtincu, ki so ga smo ga prebirale vse generacije Cvetkovih žensk. Pa Pearl Buck in njeni romani o Kitajski, pa Broomfieldov roman Deževje prihaja, Galsworthy: Saga o Forsytih, romani o ljubezni, močni sili, ki pretrese zlasti žensko srce in dušo. Veliko bolj všečni kot zgodba nesrečne Gospe Bovary, ki je ljubezenske romane skušala prenesti v resnićno življenje, pa ji ni uspelo. Bili so primerni tako za mlada dekleta, ki so šele vstopale v življenje kot za zrele ženske in nedeljske brezdelne popoldneve, ko je tako lepo posedati s knjigo v roki in malo posanjariti, ko so otroci pri prijateljih, mož pa na nogometni tekmi.
Bile pa so tudi knjige, ki jih nisem mogla prebrati več kot enkrat, ker so me dobesedno boleče vlekle skozi čudno in grozljivo dogajanje; kot recimo Kafkov Proces, bilo je kot moraste sanje, iz katerih se ne moreš zbuditi.
Pa še veliko dobrih knjig je bilo, recimo Pločevinasti boben Güntherja Grassa je bil pravo odkritje. Lepo je spet doživeti dobro knjigo, ko si že misliš, da te nič več ne zanima, da več ne znajo pisati, in desetič prebiraš kakšnega starega, znanega pisatelja pa spet naletiš na zgodbo, ki jo lahko z vsemi čuti spremljaš do konca: take so bile Makine: Francoski testament, Amos Oz: Zgodba o ljubezni in temnini. V nabor najdražjih knjig vsekakor moram vključiti tudi Prišleke Lojzeta Kovačiča. Njegovi so me nekako spominjali na moje. Moja omama je bila Švicarka kot njegova mama, Anuš je bila kot sestra Klari, čeprav ni imela nezakonskega otroka, moja bolna mama, ki je kar naprej kadila, me je spominjala na njegovega očeta. Verjetno pa so si vse družinske zgodbe podobne, velikokrat se lahko poistovetiš z njimi, zato sem jih vedno rada brala in zato zdaj tudi pišem o svoji družini.