Miško Kranjec

Rodil se je v Veliki Polani v delavsko-kmečki družini. Po končani gimnaziji je študiral slavistiko in filologijo, vendar je študij leta 1934 opustil. Nato se je posvetil pisanju in novinarstvu. Razorčaran nad  krščansko socialistično ideologijo se spoprijatelji z idejo komunizma. Med letoma 1934 in 1935 je v Dolnji Lendavi urednik časopisa Ljudska pravica. V 30-ih letih napiše več novel, povesti in romanov, s katerimi nastopi kot začetnik in kasneje osrednji predstavnik socialnega realizma. 1941 je postal aktivist Narodnoosvobodilnega boja (NOB), leta 1944 pa se je priključil partizanskemu gibanju. Po 2. svetovni vojni je zasedel nekaj pomembnih položajev: bil je član uredniškega odbora Ljudske pravice, direktor Cankarjeve založbe in Ljubljanskega dnevnika ter urednik revije Obzornik. Leta 1953 je postal član SAZU. Za svoje delovanje na literarnem in kulturnem področju je dobil Prešernovo nagrado in nagrado AVNOJ-a.

Kranjčeva epska dela, ki jih je izdal pred 2. svetovno vojno, se tematsko navezujejo na Prekmurje, poleg tega pa ga je zanimal tudi položaj ostalih pokrajin (npr. Ljubljane in okolice, Gorenjske, področne različice NOB itd.) ter življenje Slovencev. Čeprav so v njegovi epiki vseskozi prisotne lirske značilnosti, se ukvarja tudi s temami za veliki roman in specifičnimi pisateljskimi nalogami. Eden takih je roman Za svetlimi obzorji, ki je bil načrtovan kot tetralogija, vendar je ostal nedokončan, kljub temu pa velja za osrednje delo, ki obravnava čas slovenskega narodnoosvobodilnega boja.

Prekmurju je posvetil dve trilogiji: Povesti o oblasti in Rdeči gardist. Kranjec s petdesetimi izdanimi deli velja za najplodnejšega slovenskega avtorja. Čeprav je večino življenja preživel v mestu, nikoli ni mogel ponikniti v dušo mestnega človeka. Vseskozi si je želel nazaj v skupnost iz katere je izhajal, v bolj človeški svet Murinega vrbovja, ki je zanj pomenil največji vir človeškega bogastva.

Vseskozi si je bil na jasnem s svojo socialno in pokrajinsko determiniranostjo. Po mnenju pisatelja Ivana Potrča je »Kranjec v slovensko književnost vnesel Prekmurje in pomlad.«  Človeške like, ki jih je vnesel v svojo literaturo, je skoraj nemogoče prešteti. Kranjec nam je zapustil neprecenljivo izročilo, ki ga lahko označimo s pojmom »človečnost«. Tone Partljič je o Kranjčevem literarnem delu zapisal, da »je Kranjec celo življenje pisal eno samo knjigo o dobrih ljudeh.«

Pred vojno so izšla njegova dela Os življenja, Kapitanovi, Do zadnjih meja, Povest o dobrih ljudeh, po vojni pa deli Mladost v močvirju in Strici so mi povedali, v katerih je s sugestivno močjo prikazal svoj rojstni kraj in področje ob reki Muri. Izbor novel z naslovom Na valovih Mure je v madžarskem prevodu  z naslovom A Mura hullámain leta 1978 izdala založba Európa Könyvkiadó.