Viktorija Bencik Emeršič

V Lendavi rojena igralka, ki je diplomirala na AGRFT, je že v srednješolskih letih stala pred mikrofoni na murskosoboškem radiu Murski Val. Že pred začetkom študija je vodila izjemno gledano mladinsko oddajo Enajsta šola in za svoje delo prejela prestižno nagrado viktorja. Dramsko igro je študirala v letniku profesorjev Mileta Koruna in Matjaža Zupančiča in študij leta 2008 zaključila z vlogama Susn2 v Susn H. Achternbuscha in Polly v Operi za tri groše B. Brechta in K. Weilla, za katero je prejela akademijsko Prešernovo nagrado.

V MGL je prvič nastopila že med študijem v vlogi deklice Joži v uprizoritvi En dan v smrti Jožce Rožce P. Nicholsa, od leta 2011 pa je redna članica tega gledališča.

Med njene pomembnejše vloge v MGL vsekakor sodijo vloge Ilse v mjuziklu Pomladno prebujenje ter Jane Smart in Jennifer v mjuziklu Čarovnice iz Eastwicka. Bila je Prostitutka z bradavico v Rekviemu H. Levina, še posebej pa je opozorila nase z vlogo Žene v Hudiču babjem K. Schönherrja, ki ji je prinesla Borštnikovo nagrado za mlado igralko. Kot gostja je nastopila tudi v ljubljanski Drami v vlogi Sybil Vane v dramatizaciji Slike Doriana Greya O. Wildea.

V osnovni šoli je bila članica gledališke skupine La Luna, ki jo je ustanovil Boris Györkös, in v kateri se je, pravi sama, naučila veliko stvari in pridobila veliko življenjskih izkušenj. Bistvo 10 let trajajočega gledališkega ustvarjanja je bilo »nikomur ne prevzemati idej za predstave« ter »nikogar kopirati«, torej popolna izvirnost.

Györkösevi gledališčniki so se naučili sami ustvarjati predstavo od A do Ž. Z Györkösevimi besedami: »Naše gledališče je bilo največkrat minimalno in mobilno. Denarja nismo vlagali v sceno in kostume, zato je bila predstava včasih res malo pomanjkljiva, poudarek je bil na predstavitvi. Tako so se moji gledališčniki razvijali in po skupnih letih ustvarjanja so bili nekateri pripravljeni iti svojo pot.«

Györkösevo gledališko dediščino priznava tudi Viktorija, saj ji je bila v veliko pomoč pri sprejemnih izpitih na AGRFT.

Po poroki s svojim prijateljem in možem Bojanom Emeršičem je dvakrat šla na porodniški dopust in pravi, da je zanjo poleg gledališča na prvem mestu družina.

V svoji najnovejši predstavi, ki je nastala po istoimenski broadwayski uspešnici, ima Viktorija Bencik Emeršič možnost združiti obe svoji strasti – petje in igro. V zadnjih letih ji kot občasni scenski igralki petje predstavlja velik izziv. V Rentu  (režiser S. Moša) nastopi v vlogi barske plesalke Mimi Marquez, ki ima težave z drogo, z glasbenikom Rogerjem Davisom (Filip Samobor) pa tvori enega od ljubezenskih parov v predstavi.

Čeprav bo po njenem mnenju muzikal najbolj pritegnil mlade gledalce (broadwayska predstava J. Larsona), ga priporoča tudi starejšim, še posebej pa vsem tistim, ki obsojajo »drugačnost«. V predstavi se namreč pojavijo gejevski in lezbični par, odvisnost od drog – tisto, kar nekateri pri nas še vedno obsojajo. Predstava poskuša dati odgovore tudi na vprašanje o tem, kako naj živimo v sožitju, ne glede na to, kaj smo. Viktorija Bencik Emeršič vidi svetlo sporočilo predstave predvsem v pozitivnem razmišljanju junakov rockovskega muzikala, »ki se kljub vsem težavam in preprekam naučijo živeti tako, kakor da je vsak njihov dan zadnji – poln ljubezni, ustvarjalnosti, prijateljstva, dobre volje«.