Rózsa Kercsmár

Rodila se je leta 1936 v Dolnjem Lakošu kot Rózsa Szúnyogh.

Nižjo gimnazijo je končala v Lendavi, nato se je vpisala na učiteljišče v Subotici, kjer je tudi diplomirala. Po diplomi je poučevala v svojem »izbranem rojstnem kraju«, Domanjševcih, kjer sta poučevala tudi njen kasnejši mož Géza Kercsmár ter njen brat, Sándor. Kasneje se je zaposlila pri Murskosoboškem madžarskem radiu, vse do svoje upokojitve je bila vodja murskosoboške madžarske skupnosti in ustanoviteljica ter predsednica društva Baráti Kör Művelődési Egyesület.

K uspehu njene domoznanske knjige  Domonkosfa krónikája [Kronika Domanjševcev] sta po mnenju enega od njenih recenzentov pripomogla nepretrgljiva vez z »izbranim rojstnim krajem« ter neposreden prijateljski odnos z vaščani. Zoltán Varga piše: »Iz šole (…) se dobro vidijo lastnosti lokalne družbe, človek, ki poučuje, lahko, če se temu posveti, s takim povzetkom naredi pomembno uslugo zanamstvu.« Uči nas samospoznavanja, brez katerega je vsaka odločitev tvegana. Družbeno-gopodarski, zgodovinski razlagi sledi povzetek verskega in kulturnega življenja vasi. Kercsmárjeva je tudi prva, ki je opirajoč se na slovenske in madžarske umetnostnozogodovinske in arhitekturne vire prva objavila študijo o cerkvi, ki stoji v vasi in izvira iz časa Arpadovičev in je dragulj velike vrednosti naše arhitekturne dediščine. Poleg tega je novinarka-radijska reporterka, ki je v 90. letih zgodaj, tragično nenadno preminila, objavila tudi nekaj kratkih besedil. Njeni zapiski, novele, objavljene z naslovom Kihűlt a ház melege [Hiša je ostala brez topline] (1997) že v svojem naslovu nosijo tisto skrb, ki jo je novinarka, ki je sprejela tudi narodnostne naloge, v obdobju po svoji upokojitvi imela za murskosoboško madžarsko skupnost. »Ne da bi hiša ostala brez topline tudi v skupnosti!, je izrazila svojo skrb za obstoj majhne skupnosti. Okvir pripovedim, ki so zbrane v majhni knjižici, daje družinska idila, ki je postavljena v kmečki svet. Ferenc Gyurácz, recenzent knjige, izpostavi pisateljsko vrlino »premikanja pristnih zgodovinskih figur pred pristnim ozadjem«. Po drugi strani pa – v nasprotju z Vargom in Szomijem – avtorica išče take osebe in situacije, ki ne postanejo življenjske in doživete zaradi svoje posebnosti in neponovljivosti, temveč zaradi grenkih izkušenj skupnosti (Az öntudat edződése, Itt voltak az oroszok). S pomembnimi epizodami pa nam postrežejo tudi tiste njene pripovedi (A nadrágszíj sem segített, Áldozat), ki so »niti« manjšinskega obstoja, npr.: oglasijo se napačni koraki politike izobraževanja, ponekod v okviru komične situacije, drugič spet v okviru resnega konflikta. Lahko nam je samo žal, da se zaradi pomanjanja spodbud  avtorica, ki je imela dobro sposobnostjo izražanja in občutek za situacijo, ni oglasila že prej, oziroma, da kot radijska reporterka ni zbrala svojih intervjujev in žinljenjskih slik. Tudi tako moramo v njej videti spoštovano ustvarjalko naše prozne literature.

Vir:

  • Lajos BENCE, 1996: Írott szóval a megmaradásért. Győr: Hazánk.
  • Recenzija Ferenca Gyurácza iz knjige z naslovom Kihűlt a ház melege.

Zadnja sprememba: 21. 11. 2015 09:00:09