Štefan Huzjan – Pika

Učitelj likovne vzgoje, pisatelj proze ter pesnik se je rodil v Lentiju, družina pa se je v času druge svetovne vojne preselila v Lendavo. Eden od kasnejših obiskov Lentija je za vedno ostal v spominu štiriletnega dečka. Njegovega očeta so madžarske oblasti obtožile vohunjenja ter ga poslale v zapor in ga tako ponižale pred sinovimi očmi.

V murskosoboškem učiteljišču ter nato na mariborski Pedagoški akademiji se je prvič srečal z likovno umetnostjo ter risanjem. Svojo učiteljsko pot je začel v Kobilju, nato pa je končal še študij slikarstva na pedagoški akademiji v Čakovcu in se zaposlil na DOŠ II v Lendavi, kjer je ob poletjih je organiziral likovno kolonijo za učence šol s prilagojenim učnim programom. Ni bil šablonski učitelj, otrokom je pustil popolno svobodo izražanja, z otroki so hodili po goricah, zbirali slikovno gradivo, kasneje pa so izdali katalog z reprodukcijami slik, ki so nastale. Za inovativne pristope k poučevanju je dobil več nagrad vse od Novega Sada do Zagreba, Velenja do Ilirske Bistrice. Bil je ustanovitelj Pedagoškega likovnega društva. Po 12 letih službovanja je dobil ponudbo za službo na DOŠ I Lendava, kjer je poučeval vse do svoje upokojitve.

Poleg poučevanja likovne vzgoje ustvarja glasbo, piše pesmi, poje, svoje pesmi in kratko prozo pa je objavil v Népújságu.

Svoje pesmi je s soavtorico Olgo Paušič izdal v samozaložbi v zbirki z naslovom Podaj roko svetlobi/Nyújtsd kezed a fénynek. Je eden od ustanoviteljev Lendavskih zvezkov (Lendvai Füzetek) ter eden od ustanoviteljev, prvi urednik ter podpornik revije Lindua. V zborniku z naslovom Zakaj?/Miért? Je zbral pričevanja malega človeka z območja Lendave o prisilnih izselitvah ter o povojnih družbenih pretresih in nepravicah.

Pika, kakor ga poznajo v Lendavi, pa je v prvi vrsti likovni umetnik, ki meni, da je za ustvarjajočega človeka obvezno ukvarjanje z duhovnostjo, saj samo tako lahko ustvari velikopotezna dela. Sodeluje tudi v javnem življenju, odkrito izraža svoje mnenje ali kritiko o vsem, je pa tudi likovni umetnik, kulturni sodelavec, ki je odprt za kulturne zadeve, probleme. V enem od daljših intervjujev je o dvojezičnosti povedal, de je nekoč bolje delovala, ko »nismo razmišljali o multikulturnosti, ampak smo multikulturnost polnokrvno živeli«, manjšinska politika pa je sedaj bolj razdvajajoča kot integrativna (R. Stupar).

Po koncu svoje učiteljske kariere izpopolnjuje svoj življenski likovni opus, ogromno bere, filozofijo, ezoterično literaturo, zanima ga tudi mistična literatura. On sam je Glasnik zmage svetlobe, kar prikazuje tudi na svojih novih slikah.

Že njegove prve grafike je navdihoval rastlinski svet, drevesa in njihove »krone« pa prikazujejo čudeže narave. V svetu ptic pa je našel tudi sogovornike, zato ga boli izginotje lendavskega potoka in loga ter posledično izginotje ptic.

»Vedno sem imel rad drevesa, so fantastična živa bitja, ki iz zemlje črpajo hrano, vodo, zato da hranijo listje. V tem sem našel svoje bistvo. V Lendavi je vedno manj dreves, njihovo število se zmanjšuje, okolica parka, gradu velja za ogroženo območje. V njih lahko najdemo človeške figure, takšne, kakršne rišem že nekaj časa, tudi na stenah lahko vidite takšne  figure, v večini primerov brez obraza …V tibetanski kulturi lahko preberemo veliko o takšnih figurah ter o čudežih brez laži,« pravi o ozadju svojih najnovejših slik ter o njihovem filozofsko-etičnem aspektu (L. Bence).

Leto 2017 je Huzjan začel z večjo retrospektivno  razstavo v Lentiju, kjer je umetnostni zgodovinar takole ovrednotil videno: Na Huzjanovih slikah, grafikah je prevladujoči element »baladna zamegljenost«, so močno »monokromatične, lazurne«, na njih pa se večkrat pojavijo »močno stilizirane abstraktne strukturne oblike« kot glasniki boja proti ideološkem vplivu in temi (Nemes L.).

Najnovejša serija grafik iz 20 listov tudi govori o tem. Na eni se – seveda v prenesenem pomenu – »premakneta« tudi lendavski grad in cerkev, želel sem tudi narisati boj teme, ki je nastal zaradi lenobe svetlobe ter njenega duha. Vse to se pojavlja v vsakdanjem življenju, so elementi duhovne podobe našega mesta.

Čigava bo zmaga? Verjamemo in upamo lahko samo na zmago božje svetlobe, pravi.

Vir:

  • Lajos Bence, 2016: A Fény győzelmében reménykedhetünk. Népújság, 60/2. 18–19.
  • Lajos Bence, 2017: Huzjan szülővárosában, Lentiben állít ki. Népújság, 61/11. 17.
  • Rajko Stupar, 2010: Človek svetlobe. Lindua, 4/8. 10–15.

Zadnja sprememba: 20. 03. 2019 10:03:44