Zsuzsanna Báti Konc

Rodila se je v Banatu, v Padeju, gimnazijo je končala v Nagybecskereku. Kasneje se je ustalila v Novem Sadu, kjer je delala pri časopisu Magyar Szó. Leta 1963 se je z družino preselila v Prekmurje in sprejela službo v uredništvu Népujsága. Tik pred upokojitvijo je bila krajši čas tudi odgovorna urednica tega časopisa. Upokojila se je leta 1991, čeprav se ni odpovedala novinarstvu. Bila je urednica Népújsága in kasneje Prekmurskega madžarskega radia (MMR).

»Kar piše, je socialni realizem. V njenih pesmih se oglaša občutek krize, pod drobnogled vzame ne samo občutenje ljubezni, ampak tudi celotno preteklo zgodovino in jo zavrti nazaj do podobe ugrofinske pradomovine,« piše o njenih pesmih Imre Bori v svoji knjigi A jugoszláviai magyar irodalom története (Zgodovina jugoslovanske madžarske literature), v poglavju o Sloveniji. Károly Jung o zbirki Útravaló (1979) piše: »Minula prijateljstva, spomini, čar rojstnega kraja in vsakdan ženske usode se tu pojavijo z lirsko zaupnostjo in lirskim doživetjem, pojavi pa se tudi širša perspektiva; ogrožena bit, nezavedno uničena sedanjost in strah pred zapravljenim jutrišnjim dnem …« Druga zbirka avtorice, ki se le redkokdaj pojavlja v javnosti, z naslovom Kettőnk évszakai [Najini letni časi], je bila izdana že v Prekmurju, leta 1979. Le-ta je bolj neenakomerne kakovosti in čeprav je ljubezensko doživetje omejeno na eno leto, sprememba letnih časov vzporedno prikazuje njegovo počasno minevanje. »Spominjajoča se ljubezen se tudi v slikah pomladi in poletja združuje z mislijo na smrt, nakazuje na to, da  jesen, »ki nas uči potrpežljivosti«, in zima, katere hlad nam objame srce, nista več daleč.«

Recenzentka zbirke Leona Szalkai Kanyó piše: »Kettőnk évszakai niso končano lirsko razodetje, niso skupek določenih pesniško prikazanih življenjskih tem, temveč gre za eno samo leto ljubezni, s pričakovanjem pomladi, s poletno vročino, z odpadlim jesenskim listjem in z vsepokrivajočo zimsko snežno odejo … Njeno sporočilo je jasno, razumljivo, otipljivo. Ne piše zato, da bi nas osupnila ali zaslepila, temveč zato, da bi iskreno ovekovečila notranja občutja.«

Je notranje orientirana, vase zaprta avtorica, ki ji zunanji svet vseeno pomeni možnost za izhod iz svoje zaprtosti. Zdi se, da je avtorica to veliko lažje storila na začetku kot kasneje. Opazen je velik vpliv Józsefa Attile ne samo na njeno stališče, temveč tudi na njen izbor tem. Pesem »Végül is« [Konec koncev] variira topos »vsak ima svojo pesem« s poraznim sklepom: vsak se naj ukvarja s svojo pesmijo/oziroma bodimo sebični. V pesmi »József Attiláé« [Józsefu Attili] sooči pesnikovo življenje po smrti (proletarsko zanamstvo/te ima vseeno rado − „a proletár utókor/ mégiscsak téged szeret”) s »pošastno resničnostjo« (ker tudi morje razsoljujejo/ker so nekateri žejni − „mert a tengert is sótlanítják/ mert egyesek szomjaznak”) nekje med Žagubico in Balatonszárszójem.

Kritika je sramežljivo skrivala nekatere vzporednice oziroma protislovja, ki izhajajo iz značilnih potez njenega ljubezenskega pesništva. Tudi takratna zalska kritika (I. Péntek, Z. Varga) ima deljena mnenja glede kakovosti njenih zbirk.

V pesništvu Zsuzse Báti lahko prepoznamo »skrivajoče se, zadržane« geste nesprijaznjenja in ugovarjanja. Pesnica sooči »resnico« vsakdana z zgodovinskimi »perspektivami«. Ampak nova situacija − selitev v Prekmurje –, ne prikazuje najditve doma, temveč udobje, pogrešano novosadsko delavnico ter nezahtevnost le-te, dokaz za to pa je zahtevnejša lirika zbirke Kettőnk évszakai.

Njen drug kritik, Z. Varga, meni, da je njena prekmurska zbirka enotnejša, bolj dozorela, vendar ima pripombe na obliko in na tehniko svobodne pesmi: »Kot trud v zvezi z oblikovno stranjo pesmi lahko razumemo na primer izpust pisnih znamenj. Ampak če način ni dosleden, ni podrejen najdominantnejšim zahtevam, logiki miselnega toka, potem pesem oblikovno ni močna in je vsak njen sestavni del izpostavljen naključnim pesniškim jezikovnim idejam. Določen red oziroma določevalno načelo je torej veljavno tudi pri najbolj svobodni pesmi. V teh zbirkah najdemo pozitivne in negativne primere tega.«

Dela:

  • Zsuzsa BÁTI, 1979: Útravaló Novi Sad: Forum.
  • − −, 1979: Kettőnk évszakai Murska Sobota: Pomurski tisk.

Zadnja sprememba: 15. 11. 2015 08:57:28