Zdenko Huzjan

Zdenko Huzjan se je rodil leta 1948 v Lendavi. Po končani Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani se je specializiral za slikarstvo. Univerza v Ljubljani mu je leta 1988 podelila priznanje za njegovo umetniško delo in naziv docenta. Leta 1997 je napredoval v naziv rednega profesorja za slikanje in risanje. Poznamo ga kot slikarja, grafika in deloma kiparja. Za svoje delo je med drugim prejel nagrado Prešernovega sklada za leto 1987, nagrado Riharda Jakopiča (2002) ter Župančičevo nagrado za izjemne dosežke na področju kulture (2005). Dejaven je tudi kot literat – objavljenih je šest njegovih pesniških zbirk. Svoja dela razstavlja doma in v tujini.

Slovenska umetnostna zgodovina uvršča Zdenka Huzjana, ki gre po stopinjah Ludvika Vrečiča, za najbolj verodostojnega umetnika prekmurskega prostora. V prvi polovici 20. stoletja je Prekmurje imelo štiri akademsko šolane likovne umetnike: Ludvika Vrečiča, Lajčija Pandurja, Karla Jakoba in Franca Kuharja.

Zgledujoč se po Vrečiču in Janezu Akvili, ki je daljnega leta 1392 deloval v Martjancih, je Huzjan začel svojo slikarsko pot. Mladi slikar, katerega umetnost sicer uvrščajo v kategorijo melanholčnega in tesnobnega tipa slikanja, je od Vrečiča poskušal  prevzeti neromantičen pogled na pokrajino,od Akvile pa se je poskusil naučiti poguma za dvig nad »kolektivno anonimnost«.

O umetnikovi kasnejši karierni poti, Huzjanovem habitatu, ustvarjalni metodi naslika presenetljivo točno sliko Zoltán Gábor v mini portretu z naslovom Képzőművészet a lendvai ugaron [Likovna umetnost na lendavski ledini]: »Huzjan, umetnik: fin, občutljiv – a obenem brutalen, lirski sanjač –  prav tako pa surovo racionalen, erotično utripajoč in obenem asket. To je boj upov in dvomov …«

O njegovih motivih, nezemeljskih bitjih prav tako piše Gábor: »Ti fenomeni nas opazujejo v svojem sijajnem bistvu, kakor da so opazovalci le slike in nihče drug, še najmanj pa mi, ki tako postanemo predmeti opazovanja. Takšna menjava vlog potrjuje slikarjevo zazemanje kritičnega stališča, ki ustreza Huzjanovemu temperamentu. Prosimo ga samo, naj ga vodi smiselno.«

Huzjan se v svojem eseju o ustvarjalnem postopku in o tonu svojih barv, ki nakazujejo na pesimizem, sklicuje na J. P. Sartra, ko piše: »Slikar reflektira svoje dejanje, kljub temu, da med delovnim procesom (med plodnimi trenutki) »pozabi«, da slika … Gre torej za (čustveno) preoblikovanje sveta (v »brezroka«, »skrčena« in drugačna telesa).« Po Sartru gre za čustveno nevtralno resničnost, sistem v povsem čustvenem ravnovesju in nadaljuje, da se ob tem (nujno) pojavi določena mračnost (vesolje je mračno). Umetnik je ob razstavi ob svoji 60-letnici v lendavskem gradu opozoril tudi na »oblike« rojstnega kraja in motive iz otroštva: v ozadju slik stoji eksistencialna stiska, katere izvora in vzroka v večini primerov niti ne poznamo. Mogoče je skrivnost tista, ki določuje figurativni svet teh slik, saj dobimo zelo preneseno obliko, preko več sit spuščeno sublimacijo iz otroštva »prinešenih« mitoloških oseb (npr. Mihael Hadik ), neznane akterje »sveta bitij«, pogosto v embrionalnem stanju. Spet drugič slikar prikaže eno določeno držo oziroma premaknjeno različico/senco le-te, določeno gesto neznanega prebivalca »sveta senc«. Huzjan je na svoji zadnji lendavski, retrospektivni razstavi povedal, da so njegove slike formacije dialoga s samim seboj v samotnosti ateljeja, na katerih so videti projekcije otroških strahov in stisk.

Še posebej na svojih dveh večjih slikah je želel prikazati zabrisano podobo svoje babice v značilni telesni drži »v bitje spremenjene oblike«. Poleg tega, in to je tudi sam ugotovil šele kasneje, je tu prisotna tudi lendavska svetloba, ki je ponekod pridušena, ponekod pa celo zelo bujna, skoraj uničevalna.

Vir:

  • Robert INHOF, 2010: Notranje ravnanje: figura v slikarstvu Zdenka Huzjana. Ljubljana: KUD Polis.
  • Zdenko HUZJAN, 2010: Poti nezavednega. Likovna vzgoja, 10/49–50. 9–12.

Zadnja sprememba: 15. 11. 2015 10:17:31