Klarisa Jovanović

Rodila se je na Ptuju, leta 1954, v narodnostno mešani družini, očetu Črnogorcu ter materi iz slovenske Istre. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomirala iz francoščine in primerjalne književnosti in se zaposlila kot učiteljica. Njena prva knjiga, prevod romana z naslovom Otok v luninem popku, ki ga je prevedla iz novogrščine, je izšla leta 1986 pri Pomurski založbi.  Leta 2000 je izdala antologijo grške literature 20. stoletja, sledila pa ji je še antologija grške kratke proze z naslovom Luči na odprtem morju, za prevod katere  je leta 2004 v Atenah prejela prestižno nagrado Združenja grških književnih prevajalcev. Za Slovenski veliki leksikon je kot prevajalka prispevala podatke 100 grških pesnikov, prevajalcev, esejistov in dramatikov. Poleg številnih del grških avtorjev (Hristos Hrisopulos: Maniker, Andreas Staikos: Nevarna kuharija, Evyenios Trivizas: O skopuhu, ki se je skril v blagajno) je prevedla tudi sodobna hrvaška (Dubravka Ugrešić: Ministrstvo za bolečino) ter makedonska  (Kica B. Kolbe: Sneg v Kazablanki) literarna dela. Kasneje so v raznih literarnih revijah bili objavljani tudi njeni prevodi iz srbščine, francoščine in italijanščine.

V 90. letih se je začela ukvarjati s petjem, s priredbami ljudskih pesmi in uglasbeno poezijo. Poleg slovenske ljudske glasbe jo zanima tudi glasba iz dežel nekdanje Jugoslavije ter vzhodnega Sredozemlja in južne Evrope ter glasba sefardskih Židov. Njena diskografija: Sedmina: Onkraj reke (1997), Trio Bahurral: Harset (2001), Klarisa Jovanović & Lado Jakša: Zakaj je morje slano (2008). V preteklih petih letih je s svojo zasedbo posnela tri zgoščenke: Klarisa Jovanović & Della Segodba: Od ljubezni (2011), Medinteran, (2013), Amandolat (2016). Kot gostja je sodelovala  tudi pri različnih glasbenih projektih. Njene priredbe ljudskih pesmi so plod dolgoletnega raziskovanja in interpretiranja, tako je bilo tudi pri albumu Medinteran in Amandolat, kjer je pripravila izbor pesmi iz glasbenega sveta in tradicij Sredozemlja, Amandolat pa gre še nekoliko dlje, saj na njem najdemo pes­mi Mediterana, Balkana in Panonije (Lepa Vida, Točila san čarno vijno itd.). Ljudske pesmi in besedila imajo rada narečja zaradi njihove prilagodljivosti ter  (in prekmurščina je nedvomno takšna). Madžarski jezik, čeprav je opravila stourni tečaj, pa je še veliko bolj zahteven, je povedala v enem od intervjujev (govori.se).

Eden od kritikov piše, da njene pesmi na albumu Medinteran hvalijo odprt duh mediteranskega sveta ter poudari, da se Klarisa, v katerem koli glasbenem svetu počuti kot doma. Razpoloženje njenih skladb kaže na njeno vsestransko pevsko osebnost.

Jovanovičeva je leta 2007 nase opozorila kot pesnica z zbirkama Zgiban prek Mure in Kimono. Jovanovičeva meni, da »je poezija zgoščen način izražanja, ki zahteva veliko zrelosti in veščine. Stari Grki so imeli za to besedo 'tehne'.« Njena prva knjiga poezije je nastajala 20 let in je zbirka pesmi, ki jih je objavljala v raznih revijah: »Nekateri pišejo pesmi, drugi poezijo, nekateri so uspešni pri obojem, mlajši pesniki pišejo pesmi in ne še poezije.«  V svoji drugi zbirki, ki je vsebovala haikuje, je šla še dalje, svojo pisno umetnost je podredila najbolj zgoščeni zvrsti, zanimalo jo je predvsem, kako izraziti neko človeško dramo v treh vrsticah, in to ne v kakršnih koli, ampak s petimi, sedmimi in petimi zlogi. Vsebino je – mogoče ni treba niti posebej omeniti – zajemala iz antike, srednjega veka, ljudske pesmi, pravljice. Delala je po principu čebule. »Napisala sem pesem in jo lupila; brskala za tistim, kar mora ostati, za strženom, ekstraktom te pesmi.« (govori.se)

Ker z možem že dalj časa živi v Čentibi, vsestransko pesnico, prevajalko ter skladateljico štejemo za polnopravno članico našega umetniškega leksikona. O toleranci je Klarisa nedavno za enega od slovenskih časopisov povedala: »V preteklosti so nekateri izpostavili priimek, ki se konča z  mehkim -ć.« Nacionalizem, ki se vsake toliko pojavi, pa pripisuje predsodkom ter slabim izkušnjam. Ampak življenje je prekratko, da bi se ukvarjali s tem.