Judit Zágorec – Csuka

Judit Zágorec - Csuka se je rodila v Genterovcih.  Po končani osnovni šoli je maturirala na lendavski srednji šoli in študij nadaljevala na Filozofski fakulteti Univerze ELTE, kjer je leta 1991 diplomirala na smeri knjižničarstvo in madžarski jezik s književnostjo. Po končanem študiju se je zaposlila pri Népújságu, kot novinarka za področje kulture. Od leta 1994 je  najprej poučevala madžarski jezik na lendavski srednji šoli, nato pa na DOŠ I. Lendava. Leta 2006 je doktorirala na Oddelku za knjižničarstvo in informatiko Univerze ELTE. Od leta 2012 je habilitirana lektorica za madžarski jezik na Oddelku za prevodoslovje na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, od leta 2013 pa je predavateljica. Med leti 2007 in 2009 je bila odgovorna urednica multikulturne revije Lindua. Leta 2011 je prejela literarno nagrado Jókai. Od junija 2015 je članica Društva pisateljev madžarske (Magyar Írószövetség). Z družino živi na Kapci.

Judit Zágorec - Csuka je pisateljica-pesnica, ki ustvarja v mnogih literarnih zvrsteh; poleg pesmi je v prekmurski in madžarski književnosti prisotna še s prozo, študijami in eseji. Kritiku/bralcu, ki je poznavalec njenega opusa, je jasno, da se resnično doma počuti v liriki, v tej zvrsti ustvarja samozavestno, z značilnim tonom, kot poznavalka velikokrat potipane, predelane teme.

V zasnovi njene prve zbirke z naslovom Viharverten (1997) je čutiti močan vpliv Adyja (pesmi o življenju, pesmi o smrti). »V več kot eni pesmi spregovori tesnoba, strah pred smrtjo – ta strah pred smrtjo pa ne priča o minevanju, temveč prav nasprotno, o moči veselja do življenja. Mlada duša ugotovi, da mora vse enkrat miniti, slikovno gradivo pesmi in njihov čustveni naboj pa vseeno dokazujejo brezpogojno ljubezen do življenja« (B. Pomogáts).

Ustvarjanje tradicije, odnosi s predniki, žalitve, ki jih je doživela na iskanju svoje poti in neizpolnjene želje se – na podlagi ponudb ali celo zelo konkretnih samodefinicij – pojavijo v njenih novejših pesmih kot nosilci eksistencialne vsebine vsakdana. Te pa prikazujejo družinski primer (glej novejše pesmi, pisane dedku, sinovoma in možu), napetost med (domom in biti doma), problem domovine in priplutja pesnikove ladje v pristan: še posebej problem tega, kje so prepoznavne meje človekove svobode, kje je tista točka, na kateri posameznik še samozavestno stoji na svojih nogah, saj ve, da ga obkroža podpirajoča skupnost.

V drugi zbirki z naslovom Kiűzve az Édenből (2003) samo še povečuje število priložnosti za povezanost in samoopozorila skupnosti. Kolikor je pesmi, toliko je ponudb, odprtih prošenj za sprejem ter možnosti za identifikacijo, katerih bogata zbirka je knjiga.

Tudi naslov leta 2012 izdane zbirke z naslovom Sivatagi szélben [V puščavskem vetru] je simboličen: prav neskončne spremembe ter »drugačnost« sta utemeljila naslov zbirke. Toda puščave nikoli ne smemo doživljati kot prijetno provinco. Polna je presenečenj, pa tudi konotacij o »bližini oaze«. In kot smo tega pri njej že vajeni, to tudi v njenem prvem semantičnem pomenu (puščavska osamljenost, puščavski snežni vihar, izgubljenost itd.) pri njej ne pomeni vnaprej določenega pesimizma, temveč le homogenizacijo vsestranskih tem in motivov oziroma uresničitev tega namena. Ker se tudi sama včasih pusti presenetiti, njen glas tudi tako ostane svetobolno subjektiven, iz ponudb pa lahko sklepamo le na eno: poskus premagovanja osamljenosti z nagovarjanjem  »druge strani«. Tako se iz pesmi zbirke/zbirk izlušči neke vrste pogovorna zvrst, tudi brez potrebe po komunkacijskem krogu, neke vrste diskurz s samim seboj, z okoljem, z osebami iz literarnega in vsakdanjega življenja, z literarno družbo in intelektualno elito.

Druga novost, ki se kot določevalni element in kot razpoloženjsko in organizacijsko načelo pojavi tudi v njenih zgodnejših delih, je prikrita erotika, oziroma ponekod zelo neprikrita želja po ljubezni, ki reagira na vsak premik ženske duše, jalove ure otopelega žensko-moškega odnosa, ter praznina, ki ne more izpareti v liriko.

Doživljanje manjšinskega obstoja se v najnovejših pesmih pesnice pojavi v novem sistemu odnosov in pripelje do neke vrste paradoksalno zveneče ugotovitve: »Vissza kell térni, vissza / a Vereckei-hágó szorosaiba… kicsi a nyáj, vissza, vissza / a határokon túlra.« (»Moramo se vrniti, nazaj / vse do ožine prelaza Verecke … čreda je majhna, nazaj, nazaj / v zamejstvo.«)

Pesnica je na konec svoje zbirke pesmi uvrstila tudi svoje še neizdane prevode pesmi 15 slovenskih sodobnih pesnikov.

Dela:

  • Zágorec–Csuka Judit, 1997: Viharverten: barátaimna. Lendava:Zavod za kulturo madžarske narodnosti.
  • − −,2001: V ognjenem kresu. Murska Sobota: Solidarnost. Prevedla: Marjanca Mihelič.
  • − −,2003: Slepci na zemljevidu. Murska Sobota: Franc-Franc. Prevedla: Maria Millas.
  • − −, 2003: Kiűzve az édenből. Lendava:Zavod za kulturo madžarske narodnosti.
  • − −, 2005: Kettős hangzat (pesniška zbirka s soavtorjem Ferencem Kardosem). Lendava: Zavod za kulturo madžarske narodnosti; Zalaegerszeg: Zalai Írók Egyesülete.
  • − −, 2010: V sebi zate (zbirka v slovenskem jeziku, pesmi, proza, eseji). Murska Sobota: Franc-Franc (zbirka Mostovi na meji). Prevedla: Gabriella Bence Utroša.
  • − −, 2011: Sivatagi szélben. Pilisvörösvár: Muravidék Baráti Kör Kulturális; Krajevna skupnost Kapca.
  • − −, 2013: Új horizontok: Pilisvörösvár: Muravidék Baráti Kör Kulturális Egyesület.
  • − −, 2015: A fény győzelme (pisemski roman). Pilisvörösvár: Muravidék Baráti Kör Kulturális Egyesület.
  • − −, 2015: Ismeretlen vadászmezők (pesmi in literarni prevodi). Pilisvörösvár: Muravidék Baráti Kör Kulturális Egyesület.
  • − −, 2017: A szív akkumulátora (novellák). Pilisivörösvár: Muravidék Baráti Kör Kulturális Egyesület.

Literarni prevodi:

  • Štefan Huzjan, 2003Podaj roko svetlobi – Nyújts kezet a fénynek (dvojezična pesniška zbirka). Lendava: samozaložba. Prevedla: Judit Zágorec Csuka.
  • Feri Lainšček, 2005: Posončnice/Napraforgóalkonyat/Suncogledice/Sonnenwenden. Murska Sobota: Franc-Franc. V madžarsčino prevedla: Judit Zágorec-Csuka.
  • A muravidéki és rábavidéki kortárs szlovén irodalom antológiája, 2006. Budimpešta; Monošter: Magyar-Szlovén Baráti TársaságPrevdeni pesniki, pisatelji: Štefan Huzjan, Robert Titan Felix, Olga Paušič, Štefan Kardoš, Marija Millasz, Ernest Ružič, Branko Pintarič, Zdenko Huzjan, Tine Mlinarič, Karel Turner,Feri Lainšček, Lučka Zorko, Jože Igor Olaj, Suzanne Király Moss, Milan Vincetič, Evgen Car, Karolina Kolmanič, Karel Holec, Irena Barber, Francek Mukič, Miki Milivoj Roš, Dušan Šarotar, Bea Baboš Logar, Franci Just, Marija Kozar-Mukič, Cvetka Hojnik.
  • Evgen Car, 2009: A gólyák is elpusztulnak. Dobrovnik: Dobronak Községi Magyar Önkormányzati Nemzeti Közösség; Pilisvörösvár: Muravidék Baráti Kör Kulturális Egyesület.

Zadnja sprememba: 14. 09. 2017 12:16:40