István Galič

Grafik István Galič se je rodil leta 1944 v Lendavi v Dolnji ulici. Njegov oče je bil dimnikar, imel je še dva brata in sestro. Učitelji so že v zgodnjem otroštvu opazili njegovo likovno nadarjenost, kasneje, v soboški gimnaziji pa se je že resno pripravljal na svojo poklicno pot. Vpisal se je na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, ki so jo pozneje omenjali kot grafično šolo, in nadaljeval študij na grafični specialki pri prof. Riku Debenjaku in prof. Marjanu Pogačniku. Razstavljal je na mednarodnih bienalih, imel je pol stotine samostojnih razstav, poučeval je tudi likovno umetnost. Do smrti leta 1997 je živel in delal v Lendavi kot samostojni likovni umetnik.

Po analizah umetnostne zgodovine (Breda Škrjanec in drugi) do leta 1970 traja vročično iskanje, preizkušanje lastnih izraznih tehnik, rezultat katerega je tehnika odtiskovanja najprej linorezov, nato pa barvnih lesorezov. Za to odločitvijo vidijo ostali (Hagymás István) nadaljevanje lendavske tiskarske tradicije, ki jo je Rudolf Hoffhalter leta 1573 zapustil lendavski umetnosti. Vzporedno s to njegovo odločitvijo se je na paradoksalen način istočasno z odkritjem novega »medija« istočasno pretrgalo njegovo somišljeništvo z načeli ljubljanske grafične šole. Galič je namreč izrabljal v grafiki nesprejemljive možnosti napak  na matrici, pa tudi izoblije barv je nasprotovalo osnovnim pravilom grafike.

Galičevo umetnost od tedaj označujejo odtiskovanje in variiranje oblik ter moderna vizija možnosti, ki jih ponuja tehnika razmnoževanja. Postal je pravi likovnoumetniški raziskovalec in nato mojster grafične izvedbe, ki jo je ustvaril. Tudi več njegovih kritikov je ugotovilo, da so pri umetniku, ki sta ga že v zgodnjem obdobju zelo zanimali vsebina in oblika, kasneje pri monumentalnih stvaritvah, ki so izhajale iz figuralnih osnov, vodilno vlogo začele prevzemati barve.

Kar zadeva njegove motive, le-ti obsegajo tri velike tematske sklope, ki jih lahko tudi časovno natančno omejimo. Od leta 1974 Galič v kompozicijsko strukturo metuljev vplete določene, ideje umetniškega dojemanja, ki so značilne tudi za njegovo življenjsko delo. Motiv pa ne osvetli le možnost preobrazbe, temveč prikaže krog obstoja, ki postane popoln z minevanjem, s prihodom v večnost.

Serija Zapisi se v njegovem opusu pojavi pred grafičnim ciklusom Fosili s pripadajočo skupino motivov, značilnih za zadnja desetletja njegovega življenja, so vmesna postaja iz serije Violine, ki je zanj pomenila tudi prihod v abstrakcijo. Dekonstrukcija se je sicer že začela s spraznitvijo violinske ploskve in reduciranjem barv.

V Fosilih (B. Škrjanec) se spet oglasita narava in osebna mitologija grafika (I. Hagymás). Stalna spremljevalka Galičevega dela je postalo proučevanje razmerja med celoto in detajlom, ki ga lahko razumemo tudi kot razmerje med zunanjo in notranjo formo. Prvo je prepoznavno od daleč, grajeno s kombiniranjem geometriziranih likov v pregledno kompozicijo, drugo pa je informativno in ga odlikujejo »živahnost in duhovitost likovnega dogajanja, mrgolenje drobnih potez in barvnih točk, ki ustvarjajo» poseben fantazijski mikrokozmos« (J. Balažic). Novi sestavni element Galičevih del je postal prazen prostor oziroma belina znotraj grafičnega lista.

Vsebinsko gledano Fosili, še bolj Fosil – Drevo, prikličejo v spomin neko izginulo obliko življenja, nečesa, kar je bilo in kar se nam je ohranilo le še kot sled. V spomin in opozorilo, da je vse minljivo.

Galičevo največje odkrtije in glavna inspiracija je bila narava. Njene organske in anorganske oblike nas kot dnevniški zapisi potovanj po notranjosti nagovarjajo z njegovih lesorezov in posameznih slik. V knjigi Istvána Hagymása z naslovom Zvezda Dolnje Lendave lahko preberemo naslednje: »V Galičevem življenjskem delu se pojavi njegova osebna mitologija v tesni povezavi s splošno mitologijo človeštva, v katero naš mojster vtihotapi nove prvine in dvigne makrokozmos na nivo arhetipa, predvsem pa ganljivo razkrije svoj notranji mikrokozmos, čeprav je umetnik sam drugače bolj sramežljiv in skrivnosten.« Hagymás meni, da obstaja neposredna povezava med razmnožitvijo belih pik (luknjičastost) na njegovih kasnejših fosilih in belokrvnostjo oziroma hitro napredujočo, usodno levkemijo. Sam grafični mikrokozmos postane arhetip, ki je abstrakten in v sebi skriva veliko skrivnosti.

Vir:

  • Štefan Galič: 1944–1997. Ljubljana: Mestna galerija; Murska Sobota: Pomurska založba, 1999.
  • István HAGYMÁS, 2008: Štefan Galič: Zvezda Dolnje Lendave. Lendava: samozal. T. Galič.

Zadnja sprememba: 19. 11. 2015 09:14:41