László Herman

Herman je začel kot samouk, nato pa je končal Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani. Od takrat slika.

Herman je tipičen predstavnik generacije umetnikov, ki so po končanem šolanju iskali možnost zaposlitve v glavnem mestu, vendar ga vse od takrat zaposluje misel o vrnitvi.

Občutje brezdomovinskosti je prvič izrazil v svojih slikah z naslovom Száműzetésben [V izgnanstvu], ki jih je izdelal ob mileniju. Z motiviko ribe pravzaprav simbolizira vrženost posameznika v družbo – le-ta samo plava s tokom, navadni ljudje pa kot »male ribe« nimajo niti besede pri oblikovanju lastne usode.

V ciklu slik Az élet bűvös körei [Čarobni krogi življenja] z zvonkimi barvami in kontrasti prav tako prikaže upor proti podrejenosti in vnaprej določenemu. Prisotna je tudi determiniranost človeškega obstoja v krogu, ki je zaprt in v katerem kača ugrizne v lasten rep. Slike otroštva se – resda le v sencah – v obliki scefranih delčkov megle pojavijo v ozadju slikovne ravnine in s tem potrjujejo kulturno-sociološko ozadje teme. »Otroštvo človeka spremlja povsod, neodvisno od tega, ali je bilo dobro ali ne. In z leti je ta tendenca vedno močnejša …,« pravi.

Naslov naslednjega cikla, ki je ga je leta 2010 predstavil v Ljubljani in Lendavi, kasneje pa v več madžarskih mestih, je Slike z gostije. »Lászlója Hermana ne zanima le trenutna slika gostije, temveč tudi boleča preteklost, ki že izginja in je tudi v spominu že v razpadu … − piše Judit Zágorec Csuka. Oznaka »z veseljem propadamo«, ki jo avtor uporablja kot podpis in podobne oznake (skupaj z misterijem prihajanja pred fotografa) ter čuden, opalni učinek barv in zmaličene, skoraj »embrionalne« oblike nakazujejo na tisti »prehod« po katerem »so vnuki še madžarskih prastarih staršev že žrtve asimilacije. Vsak »prehod« pa pomeni neko krizo vrednot, sčasoma pa tudi njihovo izgubo z razpadom in izgubo identitete Madžarov.« Če bi želeli povleči literarno vzporednico, potem je adekvaten primer za to razpoloženjski svet pesmi Gyule Juhásza z naslovom Tápai lagzi, v katerem »brundanje« kontrabasa, zven »počenih« zvonov, čudne zvočne učinke (na Hermanovih slikah: opalne barve, zmaličeni, nejasni okvirji slik) naredijo še bolj skrivnostne nenavade človeške reakcije, situacije (Vino spijejo, žensko pretepejo/ In se potijo od jutra do večera.), vse dokler se v zadnji vrstici zadnje kitice v obliki smrti s svojo koso ne izpopolni slika uničenja.

Razburljiv izdelek druge polovice preteklega leta je delo z naslovom Sprehod po luni – orel je pristal, v katerem se, poleg prvega – zelo skrivnostnega – pristanka na Luni, na sliki z naslovom Orel je pristal (A sas landol), ki v veliko primerih komaj presega enostavnost otroških slik, kot poudarek pojavi madžarski pramit.

Pristanek Apolla 11 na Luni leta 1969 je poleg zgodovinske vrednosti in ne glede na politični pomen bil in ostaja tudi vračajoča se tema umetnosti. Dvomi v zvezi s tem, ali je človek res stopil na Luno ali gre le za studijsko montažo Američanov, so se od takrat že razblinili. Od samega potovanja in stopanja na Luno je umetnost bolj zanimalo to, o čemer je človeštvo razmišljalo že veliko prej, torej sama skrivnost, ki že stoletja obkroža najzvestejšega dvojčka našega planeta, Luno.

Hermanova posebna tehniško-tematska likovnoumetniška raziskovanja imajo značilnosti minimalizma, monokromatski barvni učinki in celo zelo zadržana figurativnost postanejo na slikah pristanka na Luni še bolj zadržani. Izjema je iskanje nove domovine (ali t. i. honfoglalás oz. naselitev Madžarov v domovino in  njena osvojitev (op. prev.)) in otrošvo, za katerega sami mislimo, da je izgubljeno, ter želja po rojstnem kraju, ki ima skoraj psihološki, freudovski prizvok. Simbolično pojavljajoča se tema orla, turula, ki ima zelo pomembno vlogo v madžarski mitologiji, je iz slike v sliko podvržena več prilagoditvam. V skladu s Hermanovo izjavo o uporabi čudežev modernega časa, se bo kapsula, s katero so pristali na Luni, poistovetila s ptico, ki se pojavi v Emesinih sanjah. Kot rekvizit za novo osvajanje domovine in kot del osebnega mita o tem, da »rojstni kraj človeka spremlja povsod«. Osnovna misel pol stotine serij slik, ki so naslikane s tako imenovano fussing tehniko, je obstoj in iskanje domovine, ampak že z barvami, ki ustvarjajo bolj optimistično vzdušje in  korak za korakom sproščajo vzdušje, tehnične zveri (računalniki, deli raket, Marsovci itd.) postanejo igrače, izstrelitev in občutje nevarnosti ljudi iz palčk pa dokončno sprosti doživetje potovanja, ki se navidez obeta za resno dogodivščino, kateremu pričakovan prihod daje okvir in pomirjujoč zaključek.

Viri:

  • Lajos BENCE, 2010: Egy családi ünnep komor képzetei. Népújság 54/47. 4−5.
  • Judit ZÁGOREC CSUKA, 2010: Néhány gondolat Herman László festőművész lakodalmas képeiről: Herman László Lakodalmas képek című kiállításának megnyitó beszéde. V: A muravidéki magyar könyvek világa: tanulmányok és publicisztikai írások. Pilisvörösvár: Muravidék Baráti Kör Kulturális Egyesület; Lendva: Muravidéki Magyar Tudományos Társaság. 176−177.
  • Lajos BENCE: Száműzetésben, Az élet bűvös körei in Holdra szállás (rokopis).

Zadnja sprememba: 15. 11. 2015 10:09:17