György Zala

Začetki likovne umetnosti na območju Lendave v 20. stoletju so povezani z imenom Györgya Zale, ki se je rodil leta 1858 v takratni Dolnji Lendavi. Šolal se je na Dunaju in v Münchnu. 1884 se je vrnil na Madžarsko in takrat se je začela njegova uspehov polna poklicna pot, ki pa ni potekala brez zapletov in ignorirance, je skoraj samostojna v madžarski likovni umetnosti oziroma zgodovinskem kiparstvu. Proti koncu življenja je najprej moral prodati svoj večji atelje, nato pa stanovanje v ulici Damjanich, leta 1937 je reven in zapuščen umrl v sanatoriju. Vrhunec njegovega uspeha in priznavanja je bil v času milenija. Negovanje izvornega kulta, bogatega s spomeniki iz brona in kamna, s katerimi so prikazani zgodovinskih liki in dogodki, je postala naloga Györgya Zale in njegove generacije. Pisec monografije o njem, György Borbás, omeni, da v naši domovini verjetno vse od takrat ni živela in delala tako številna in izvrstna generacija kiparjev, kot ravno v času milenija, katere osrednji lik je bil Zala. »Njegova življenjska pot je bila bogata z uspehi, priznanji, bleščečimi vzponi, a tudi težka, naporna in polna silovitih napadov, bridkih žalitev in trpljenja,« lahko beremo v monografiji. Njegova družinska naravnanost, vzgoja, uspešni natečaji in izdelava monumentalnih del so ga posvetili za neomajnega, odločnega, gorečega zaščitnika dediščine. V nezavednih »vizualnih senzacijah« otroštva utrjen genius loci ter z značilnostmi jugozahodnega arhetipa dopolnjene osebnostne in umetniške poteze so se pri Zali izoblikovale pod vplivom lendavskih ravnic in grafičnih ter naravnih elementov. Tudi po odhodu iz rojstnega mesta je na njegovih kipih opazno nermirno vzorčenje in prostorsko osvajanje dinamičnih elementov, ki pravzaprav »uničijo strnjenost prostora«, kar priča o nedvomnem pronicanju »slikarskih elementov«. V letih po končanem šolanju so na njegov umetniški razvoj močno vplivala dela francoskih in italijanskih mojstrov. Do konca življenja je bil navezan na grško klasično tradicijo in renesančne umetnike (Michelangelo in Donatello). O poenostavljenih tendencah moderne plastike ima svoje mnenje: »Tudi za poenostavljenje naj bo osnova znanje, sicer le-to služi le razkritju nemoči,« je rekel. Bistvo lastnih prizadevanj je strnil v zlitju občutka čustev in misli v kip. V prvi vrsti je iskal vedrino, ki jo je postavil za eno od določevalnih elementov svojega umetniškega ustvarjanja. Uspešna domača predstavitev mu je prinesla prvo priznanje, zaupali so mu tudi izdelavo več javnih kipov. Prvi od teh je bil na Aradu leta 1925 porušen ter nato ponovno postavljen in v svoji naravni lepoti blesteč spomenik Aradskih mučenikov oziroma Kip svobode. Spomenik, ki od takrat velja za »mesto narodnega žalovanja, upanja ter simbol mučeniške usode,« je alegorično delo, v središču katerega stoji lik Hungarie, na njene štiri strani pa je umetnik razvrstil figure Prebujajoča se svoboda, Požrtvovalnost, Borbenost in Umirajoči borec. Spomenik so postavili leta 1889, še tega leta je zmagal na natečaju za izdelavo Kipa Honvéda, ki ga lahko najdemo v Budimskemu gradu. Njegova pomembnejša dela so še: sarkofag in doprsni relief grofa Gyule Andrássyja , doprsni kipi grofice Ilone Batthány Lajosné Andrássy, Móra Jókaija, Ferenca Kozme. V njegovem ateljeju je nastal konjeniški kip grofa Gyule Andrássyja. Leta 1894 so ga najeli za izdelavo Milenijskega spomenika in kip nadangela Gabriela, skupino kipov Vojne in Miru, kipe štirih kraljev in vse reliefe je okrasil sam. Ta velikopotezna dela so potekala vse do leta 1929. Medtem je tudi izdelal kip Ferenca Deáka, ki so ga v Szegedu postavili leta 1914.

Zadnja sprememba: 15. 11. 2015 12:49:42