Irena Varga

Rodila se je leta 1960 v Lendavi. Po končani gimnaziji v Murski Soboti se je vpisala na AGRFT v Ljubljani, kjer je študirala pod mentorskim vodstvom Mileta Koruna in kasneje Kristijana Mucka. Kot študentka akademije je v Mladinskem gledališču v Ljubljani igrala v dveh uprizoritvah: leta 1980 v Kiš-Ristićevi Missa in a minor v režiji Ljubiše Ristića in leta 1982 v Makarovič-Roccovi Smrad operi v režiji Dušana Jovanovića.

Iz igre je diplomirala leta 1984 in se že v sezoni 1983/1984 zaposlila v Drami SNG Maribor, ki ji je ostala zvesta do danes. Mariborskemu občinstvu se je kot nova članica predstavila z vlogo Glorije v Marinkovićevi drami Glorija v režiji Branka Gombača. Leta 1986 je vpisala podiplomski študij v Budimpešti, kjer je obiskovala predavanja pri predmetu odrski govor.

Na domačih odrskih deskah je igrala v približno sedemdesetih uprizoritvah in za svoje delo prejela številne nagrade.

Kot gostja je leta 1998 sodelovala v uprizoritvi Špuk pogum v režiji Matjaža Latina (Narodni dom Maribor), leta 2000 v uprizoritvi Ernica Gosenica Bine Štampe Žmavc v režiji Matije Milčinskega v Lutkovnem gledališču Maribor. Nastopila je v več celovečernih in televizijskih filmih, kot so: Kavarna AstorijaŠčuke pa ni, ščuke pa neDecembrski dežPripovedke iz medenega cvetličnjakaMoj ata socialistični kulakBarabeČarobni božič …

Več kot deset let se je ukvarjala s pedagoškim delom v okviru Dramskega studia Maribor, v okviru katerega je zrežirala tudi dve uprizoritvi: igro N. F. Bauma Čarovnik iz Oza in avtorski projekt Alan Ford Grupa TNT na križarjenju.

Igralka, ki se počuti doma tudi na področju dramske pedagogike, je v enem od intervjujev povedala, da jo na Lendavo še danes vežejo močne vezi, saj je prav tukajšnja amaterska gledališka scena prebudila njeno zanimanje za gledališče, še danes se rada spomni svoje vloge v predstavi János Vitéz v osnovni šoli, ki jo je postavila na oder učiteljica H. Bagladi, ali na gledališko skupino Ferenca Toplaka, članov gledališke skupine Margit Švarda, Ferenca Szabója, Istvana Toplaka pa se spominja kot »tako talentiranih, da bi se vsak izmed njih lahko poklicno ukvarjal z gledališčem. Pustili so neizbrisen pečat v kulturnem življenju našega kraja.«

Njena ljubezen do gledališča pa se je v murskosoboški gimanziji, kjer je vladala izjemna ustvarjalna klima, le še krepila. Kot članica gledališke sekcije, ki jo je vodila Erika Hriberšek, nastopila v več predstavah. Slednja ji je bila tudi v veliko pomoč pri pripravah na sprejemne izpite na AGRFT.

Tudi pri Irenini prvi sklenitvi pogodbe o zaposlitvi sta imela pomembno vlogo njeno rojstno mesto in družina ter bližina Maribora, kar je zanjo pomenilo tudi gledališko domačnost. Ponudili so ji izjemne vloge, ravno tako pa je v edinem gledališču, v katerem so združeni opera, balet in drama vedno velik vrvež, ki ga ima rada.

Še danes se z veseljem spomni svoje prve vloge, ki jo je še med študijem dobila v Mladinskem gledališču, v predstavi, ki jo režiral takrat zelo priznani srbski režiser Ljubiša Ristić in ki jo je dobila po zaslugi balalajke in svojega znanja madžarščine. Missa in a minor je postala kultna predstava, bila je nagrajena na največjih festivalih po Evropi. Podoben uspeh je doživela tudi rock opera istega gledališča, v kateri je zaigrala muhico poleg glavne muhe Nece Falk.

Prva tako je z njenim študije povezana študentska Severjeva nagrada, ki jo je dobila za vlogo v predstavi O. Wilda: Važno je imenovati se Ernest.

Skupaj z vlogami v matičnem gledališču, lutkovnem gledališču ter približno 100 v vlogami v Narodnem gledališču je igrala v približno 2000 predstavah. Največkrat je igrala v predstavi domačega avtorja Toneta Partljiča: Čaj za dva, kar 186-krat, pa tudi La strada, ki je nastala po Fellinijevem filmu, v režiji Bojana Laboviča, ji je vse do danes zelo pri srcu. Pomembno so jo zaznamovali tudi Veliki brilijantni valček Draga Jančarja, poetika D. Z. Fraya, ki je adaptiral mestece Gogo, ter vlogi v Živalski farmi ter Tramvaju poželenja.

Njeni največji uspehi, čeprav pravi, da ni v gledališču nikogaršnja muza, so povezani z Vilijem Ravnjakom, sošolcem z akademije, dramaturgom in dramatikom, s katerim imata podobne poglede na gledališče.

Več kot deset let se je ukvarjala s pedagoškim delom v Dramskem studiu Maribor, katerega predavateljica je bila, in za katerega bi lahko rekli, da je ljubljanski AGFRT v majhnem, tudi s teoretičnimi predmeti. Poleg gledališča največ časa preživi s svojo družino, s tremi hčerami in možem, tako ji ne ostane veliko časa za gledanje televizije in filmov, čeprav jih ima rada.

Nagrade, odlikovanja:

  • 2017 – Borštnikova nagrada umetniškemu kolektivu uprizoritve Ljudožerci v produkciji Drame SNG Maribor, 52. Festival Borštnikovo srečanje,
  • 2016 – Posebno priznanje celotni zasedbi uprizoritve Večno mladi, Dnevi satire Fadila Hadžića, Satiričko kazalište Kerempuh Zagreb,
  • 2008 – Glazerjeva listina za dosežke na področju kulture,
  • 2005 – Priznanje župana Občine Lendava,
  • 2005 – Nagrada za vloge v uprizoritvi Snežna kraljica– festival Zlata paličica, GOML Ljubljana,
  • 1999 – Žlahtna komedijantka za vlogo Mare v uprizoritvi Maister in Marjeta, Dnevi komedije Celje,
  • 1999 – Priznanje Združenja dramskih umetnikov Slovenije za umetniške dosežke v letu 1998,
  • 1991 – Linhartova listina za pedagoško delo na področju gledališkega in lutkovnega ljubiteljstva,
  • 1983 – Nagrada Sklada Staneta Severja za najboljšo igralsko stvaritev študenta gledališke umetnosti.

Vir:

  • Mira Unger, 2010: Ljudje smo zapisani minljivosti … Lindua, 4/8. 16–22.

Zadnja sprememba: 25. 04. 2019 14:55:42