Márton Faragó

Sodobnik Györgya Zale, Márton Faragó (Freyer), je po končani šoli za umetno obrt v Budimpešti postal učenec Simona Hollósyja, ki je deloval v Münchnu. Mladi, »željni novega«, v nasprotju s stilom münchenske akademije, so Hollósyja imeli za vzornika. Ohranilo se je le malo samostojnih del umetnika, ki je ustanovil tudi svojo šolo (od teh je najbolj znana slika z naslovom Tengerihántás), kratek čas pa je bil tudi učenec Csontváryja in Rudnayja. Z njegovim imenom med drugim povezujemo tudi ustanovitev umetniške kolonije v kraju Nagybánya (Nagybányai Művésztelep), ki je pomagala pri vzponu veliko zelo znanih in izvrstnih umetnikov in katere umetniški vodja je bil.

Medtem ko je kult Györgya Zale v njegovem rojstnem mestu Lendavi danes na zadovoljivem nivoju – zahvaljujoč umetniškim začetkom, povezanim z Lendavsko umetniško kolonijo od sredine 70. let in začetkom galerijske dejavnosti v lendavskem gradu. Medtem ko Mártona Faragója (Freyerja) – po mnenju Györgya Borbása, raziskovalca Zale – rojstno mesto pozna le po njegovem edinem »delu«, Častni listini (Díszoklevél), ki jo je izdelal za Dolnjelendavski meščanski obrtni bralni krožek, s katerim so kiparju, ki je bil takrat znan že po vsej državi in tudi mednarodno znan, podelili častno članstvo.

Borbás  je takrat še žalostno dodal, da razen Faragójeve Častne listine, ki je »v vseh pogledih listina umetniške vrednosti«, ne poznamo nobenega drugega njegovega dela.

Čeprav so do takrat že nastala prva bolj uspešna dela mladega umetnika, ki se je dokončno osvobodil münchenskega akademizma, ki že simbolizirajo njegovo zavezanost Hollósijevemu impresionizmu oziroma »plein airju«.

V letu izdelave in predaje Častne listine, leta 1907, Faragó še  uživa podporo Hollósija, ki je ravno takrat pretrgal vezi z ustvarjalci umetniške kolonije v kraju Nagybánya, katere ustanovitelj je bil. Star umetnik takrat že skoraj neha slikati in prihodnjim generacijam zapusti zelo redko zapuščino, ampak znanje za ustanavljanje šol in ukvarjanje z mladimi ter zgled za povzdignjenje pokrajinske likovne umetnosti prenese tudi na svoje učence.

Leta 1908 s Ferencem Sassem Brunnerjem in njegovo ženo Erzsébet odpre slikarsko šolo v Sombotelu. Njihovo prijateljstvo postane še močnejše, ko se Sass, ki je rojen v Pécsu, preseli v Nagykanizso. O uspehu sombotelske delavnice je napisal daljše poročilo najboljši časopis s tega področja, Alsólendvai Híradó: »Z iskrenim veseljem ugotavljamo, da je trud teh dveh slikarjev uspešen, saj se je že veliko učencev vpisalo v slikarsko šolo.«

Leto je 1909 je bilo z dogodki bogato leto, saj sta umetnika odprla šolo še v Nagykanizsi, kjer se je, po poročanju časopisa 20−25 deklet iz Nagykanizse spoznavalo z umetnostjo. Trojica je v naslednjih letih priredila številne razstave doma in v tujini, njihovo priljubljenost so le še stopnjevale slikarske šole, ki so jih ustanavljali vse pogosteje. Po Pécsu so odprli novo šolo še v Kaposváru, v Zalaegerszegu pa so imeli otvoritev svoje razstave. Kot zaključek leta 1911 je imela trojica v Münchnu razstavo, ki je naletela na velik odmev med kritiki. Še posebej velik uspeh so doživeli Faragójevi pejsaži.

Ampak vrnimo se k stilu Faragója in njegove skupine ter trudu, da bi v znamenju »jasne tehnike« oznanjal »edino realnost modernizma« in občutje do lepega in dobrega. »Farkas oziroma Faragó je bil zlasti impresionist, pogumno je dojemal prikazovanje značilnosti metod ter energično in zagnano  predajal svoje videnje. Najbolj ga zanimajo večne oblike umetnosti, svet narave, določeno barvno razpoloženje, bolj fina harmonična linija ter predvsem učinki svetlobe in senc. Opazi se, da impresije, ki so dozorele v njegovi duši, z veliko lahkoto, zanesljivim znanjem in hitrostjo polaga na platno.«

Leta 1914 znova razstavljajo v Budimpešti, kamor se vrnejo po svojem daljšem izletu na podeželje in po svojem propagiranju umetnosti. Tudi kritika je ugodna, saj napoveduje, da bodo dobili veliko privržencev: pejsaži, tihožitja, figuralna dela v velikem število krasijo sten njihovega ateljeja, najdemo lahko tudi dragocene dokumente iz delovnih let … Ljubitelji čiste, iskrene in izvirne umetnosti lahko najdejo veliko všečnih stvari.«

Kritika in takratni mediji so izmed porazgubljenih del njegovega življenjskega dela izbrali dela, ki so nastala konec 10. let: Nyári lak, Lendvai részlet, Balatoni részlet, Halászat a Balatonon, Sziklás út, Kőhíd, Séd partján, Labdarózsák, Cukrászdai lak, Técsői falurészlet.

Njegovo bleščečo poklicno pot in s tem njegovo skupinsko delo pretrga poziv v I. svetovno vojno. Čas štiriletnega boja na fronti je obenem tudi obdobje izzvena impresionizma. Leta 1921 je iz svojih zalskih pejsažev priredil razstavo v Narodnem salonu (Nemzeti Szalon). Najprej je živel v kraju Letenye, nato pa v Nagykanizsi. V 30. letih je skoraj vsako leto pripravil večjo samostojno razstavo, vendar svoje stare slave ni več znal obuditi. Leta 1947 je umrl v Nagykanizsi.

Vir:

Zadnja sprememba: 15. 11. 2015 16:47:58