Lajcsi Pandur

Rodil se je leta 1913 v Dolnji Lendavi. Med leti 1920 in 1925 je bil dijak realne gimnazije v Zalaegerszegu. Obrtno šolo in pozneje tudi Akademijo likovnih umetnosti je končal v Zagrebu pri profesorju Ljubu Babiću. Leta 1942 se kot učitelj risanja zaposli na meščanski šoli v Lendavi. Istega leta ga pošljejo na izpopolnjevanje v slikarstvu na Akademijo za likovno umetnost v Budimpešto. Med leti 1946 in 1949 kot profesor risanja poučuje na gimnaziji na Ravnah na Koroškem, nato nastopi službo likovnega pedagoga v Prvi gimnaziji Maribor. Leta 1956 nastopi službo likovnega pedagoga na Učiteljišču v Mariboru, nato pa postane profesor slikanja na Pedagoški akademiji. Leta 1973 je nepričakovano umrl.

Genius loci Pannonicae ali panonska pokrajina z madžarskim čopičem – tako je žanr pred 100 leti rojenega lendavskega slikarja Lajcsija Pandurja označil umetnostni zgodovinar Andrej Ujčič ob razstavi leta 1968 v Murski Soboti. Zanimivo je, da se ga, medtem ko je popolnoma usvojil koncepcijo slikanja žanrskih slik in pejsažev svojega učitelja Babića, ni dotaknila za to obdobje značilna socialno-kritična angažiranost Krsta Hegedušića, ki je bila zelo priljubljena tudi v hrvaških kulturnih krogih. »Zemeljskosti« (revija Zemlja) Hegedušić in somišljeniki pravzaprav niso dojemali kot likovnoumetniški problem, veliko bolj jim je pomenila pomembno intelektualno orientacijo, zaradi svoje genetsko-gnoseološke čistosti pa je vplivala tudi na slovensko umetnost. V povezavi s tem se je tudi pred Pandurjem pojavilo nekaj nevarnih poti, ki pa se jim je intuitivno izognil, socialno-kritični odtenki pa so opazni na njegovih risbah in grafikah. Pridobljeno znanje se mu je obrestovalo pri njegovem povojnem slikarstvu. V Pandurjevem slikarskem opusu se motivi ne javljajo kot enostavni slikarski problemi, materialna zvestoba pomeni izvir njegove celotne slikarske koncepcije in umetniškega poklica.

Prav tako je Ujčič tisti, ki nakaže na rezultate vpliva budimpeštanskih učiteljev (V. Novák Aba, Gy. Rudnay, I. Szőnyi) na lendavskega umetnika. »Ta miselnost je svojega plodovitega in sposobnega naslednika našla v Pandurju. Od Rudnayja in Szőnyija se je na ravni mojstra naučil socialnega čuta, ki je vezan na kmečki svet, od Abe Novaka pa se je naučil izražanja lahkotnega vtisa s širokimi potezami čopiča in nanašanja barve ter modificirano različico ekspresionističnega ustvarjanja kontrastov. Seveda je vse to zrcaljeno preko Pandurjeve individualne slikarske vizije, prežete z umetniškimi koščki življenja in genus locija.«

Umetnostna zgodovinarka Meta Gabršek Prosenc je ob razstavi ob Pandurjevi stoletnici v Lendavi dobesedno ponovila zgoraj napisano, dodala je še, da je ta trud za popolnost, »prepričljivo srečanje« s panonskim umetniškim trudom v tesni zvezi s t. i. »dramskim realizmom« pomunkácsyjevske dobe. V slikarskem opusu, ki se zaključi z »ravenskimi leti« nastajajo njegove velikokompozicijske slike s prekmursko tematiko, na katerih se »človeška in živalska telesa« zlivajo z barvnim ozadjem, s popolno opustitvijo konkretnih prostorskih elementov. Išče tudi nove načine slikanja portretov z iznajdbo »brezobraznosti«, ampak svoje najekspresivnejše like vseeno najde med razbrzdano prešernimi pivci, cigani in maškarami.

Želja po vrnitvi v Prekmurje se je v letih v Ravnah bolj krepila kot ugašala: to je obenem tudi čas, ko figura – na skupinski sliki ali posamezno − zaživi na Pandurjevih platnih z neobvladljivo prezenco življenja samega. Na velikih kompozicijah se prepletena človeška in živalska telesa zlivajo s slikovitim ozadjem. Pokrajina je prepoznavna le po lokalni barvni tipiki in visokih barvnih horizontih. Realistični prostorski označevalci so opuščeni.

Sledi še korak naprej, čeprav trud ponekod že na silo vdira v meje »predmetnosti«, se na podlagi nepričakovanih obratov vrne k usmerjenemu slikarstvu. Pandur z obrisno risbo zameji shematizirano telo ali predmet, linija postane povezujoč likovni element. Barvna orgija je utišana, slikar le še redko uporablja lopatico, ki jo nadomesti čopič, s katerimi na platno nanaša tanke barvne sloje.