Péter Pál

Najmlajši član naše književnosti, ki je kot 16-letnik »vseeno dočakal,« da se je odpravil po razbrazdani poti pesnika, ki je izdal svojo prvo zbirko. Je dijak gimnazije Dvojezične srednje šole Lendava. Mlad pesnik pa ni začel s poezijo, temveč s prozo: je večkratni nagrajenec Lietrarnega tekmovanja Sándor Szúnyogh, ki je dejaven tudi na drugih področjih. Za določilni dejavnik svojega življenja ima interpretacijo, na področju katere je neodvisno od starostne skupine dobil praktično vse nagrade – od nagrade Józsefa Attile do nagrade Kaleidoszkóp oziroma mladinske nagrade Radnóti.

Prvo zbirko, ki je izšla na pesnikov 16. rojstni dan, z naslovom Digitális freskók [Digitalne freske] sta tako domača kritika kot kritika matične države ugodno sprejeli. Imre Péntek hvali njegovo avantgardno tehniko, ki je vpletena v prvo izdajo, ki v seštevku poleg iskanja forme pomeni tudi iskanje samega sebe. Nato pa se kot tisti, ki se vrne z daljše »duhovne« pustolovščine, v katerei je bilo dovolj mesta tudi za kazanje oslov resnemu svetu odraslih, obrne proti vsakdanjim življenjskim temam. István Tari zveni, kot bi samo nadaljeval Péntekovo razmišljanje, ko piše tole: »Z mlado glavo se začenja zelo domače gibati na tistem duhovnem kraju, kjer že lahko čutimo izžarevanje stvarnika, ustvarjalnih prednikov, od koder v družbi drugih pevcev obrobnega kraja »mežika sokrivec, mojster Szúnyogh, pesnik«. Lajos Bence v besedilu na zavihku zbirke v okviru Pálovega pesniškega razvoja namiguje tudi na njegove izvrstne deklamacijske sposobnosti, pravi, da je se »je rimanja, ritma, te umetnosti učil od največjih: Dzside (Psalmus Hungaricus), Vörösmartyja in Karinthyja, nov ton pa zavit v »zavest o nas« v kratki molitvi k stvarniku (Másféle ima), povzame tako: »Mentsd meg őket ostobaságuktól./ Ments meg ostobaságunktól bennünket. [Reši jih lastne neumnosti. / Reši nas lastne neumnosti].« Bori se proti družbenemu pritisku nase (By Ron) in razglaša: „»Nékem elég,/ ha hű társ a/ dalom. [Meni je dovolj, / če je moja pesem/moja družba zvesta.]« Zaradi vedno močnejšega slabljenja jezikovne skupnosti pesnikov obrobnega kraja in tudi njega samega prosi za pomoč Stvarnika, svoj moralni ukaz obstanka pa izrazi na naslednji način:  »Termő földre essék,/ki hová esni vágyik,/ s igéinket is /tisztább kürttel hirdessék. [Tisti, ki želi kam pasti, / naj pade na plodno zemljo, pa tudi našo besedo / naj razglašajo s čistejšim rogom.]«

Vir:

  • Péter PÁL, 2014: Digitális freskók. Lendava: Zavod za kulturo madžarske narodnosti. (Besedili Istvána Tarija in Lajosa Benceja na zavihku)
  • Imre PÉNTEK, 2015: Verssé változó „Peremvidék”. Muratáj 2015. 1−2.

Zadnja sprememba: 18. 11. 2015 15:39:50