Janez Bošnak

Če drži rek, da so lendavski umetniki, vsak na svoj način, naklonjeni lesu ter odtiskovanju, potem to ne velja le za tiste, ki so rojeni tukaj, temveč tudi za umetnike, ki so se tukaj ustalili in tukaj ustvarjajo. Lep primer naklonjenosti tradiciji je Janez Bošnak, ki je našel svoje sredstvo in formo umetniškega izražanja v intarziji.

S tem, da je figuralni izrazni način povzdignil na umetniško raven, poleg kombiniranja raznobarvnih furnirjev, je Bošnak postal mojster slovenske intarzije. Svojo predanost intarziji je po gimnazijskih letih v Murski Soboti poglobil na mariborski Pedagoški akademiji pri profesorjih Bojanu Golji, Ludvik Pandurju in Maksu Kavčiču, kjer se je naučil njenih novih načinov, novih poti. Prva večja stvaritev na njegovi ustvarjalni poti je bila Panorama Lendave, pri izdelavi katere sta mu s skicami pomagala Ladislav Danč in Franc Mesarič. V 70. letih se je ukvarjal z ikonografsko tematiko starih ameriških kultur in mitov (Inki, Azteki in Maji). Iz tega obdobja je vredno omeniti intarzijo Kondorjev let, na katero lahko gledamo kot na eno od postaj na njegovi poti iskanja ter umetnikovega izstopa iz okvirja tradicionalnega slikanja krajin in panoramske intarzije.

V 80. letih se je Bošnakovo zanimanje preusmerilo k naravi in vodnemu svetu. Na intarzijah Na travniku in Podvodni svet se ravna kompozicija razširi z novimi značilnostmi, pojavijo se žuželke in živali mikrosveta, ki odražajo suveren svet narave, ki sama s seboj živi v popolnem sožitju. Cikel Kmečko dvorišče pa je hvalnica potrebščinam kmečkega življenja, glinenim loncem in domačim živalm ter kmečke figure, ki je obenem glavna gonilna sila težkega in delovnega sveta.

Po domačih panoramah in upodobitvah določene značilnosti ulice kakšnega mesta so poleg pomurskih krajev prišla na vrsto še druga slovenska mesta. Bošnak s pomočjo fotografije ujame specifičen utrip kraja, kasneje pa fotografije obogati z uporabo geometrijske horizontale, vertikale in diagonale, katerim doda še vzporednice in križnice. Tako mu uspe ustvariti občutenje prostorskega učinkovanja intarzije. Na njegovih večjih in manjših intarzijah, ki so nastale po letu 2000 (npr. Lendava – Kolonija, Lendava 3, Ljubljana 2), lahko opazimo takšne tehnične izboljšave (F. Obal).

Bošnakove likovnoumetniške, tehnične in svetovnonazorske raziskave so najbolj opazne v ciklih po letu 2000, ki so miselno poglobljeni in oblikovno novo zastavljeni. Njegovo zanimanje za stare ameriške kulture je vplivalo tudi na njegov filozofski razvoj, ki je na podlagi kompozicije in vizualnega oblikovanja spodbudilo novejše obrate navznoter ter vdor umetnikovega jaza v materialni svet in globlje pod površino.

Cikel Krila je posvečen kulturi Aztekov, cikel Korenine pa kulturi Majev. Zaokroženi celoti oker-rumene-orehovorjave barve in izbire furnirja se pridružujeta še oblikovna in kompozicijska prefinjenost. Namera po abstrahiranju se v Bošnakovih intarzijah uresničuje v povečanih in tudi strukturno razdelanih oblikah lomljivih metuljevih kril, ki kažejo na bogastvo njegovih pogledov na svet in filozofskih stališč. Franc Obal piše o intarzijah cikla Korenine: »Korenine rastejo iz presekov zemeljskih plasti, ki simbolizirajo razvoj sveta od svojega nastanka, od prapoka preko gubanja in tektonskih premikov zemeljske skorje do današnjega oblikovanja sveta. Cikel je močno asociativen, saj so simbolne oblike lune, sonca, podobe kralja, številk in zapisov intarziranih besed (Kuh – bistvo, Palenke – kraj na Yucatanu, Pacal – božanstvo) ter nenazadnje tudi motiv koruze manifestacija nespornih in še vedno veljavnih vrednot izginule civilizacije.«

Obdobje po letu 2000 loči kritika na dve obdobji, za prvo lahko rečemo, da je  pripovedno, za drugo pa, da je izpovedno. Bošnak je izhajajoč iz starih srednjeameriških kultur spoznal, »da je v življenju najpomembneje ostati pošten v prvi vrsti do sebe in do drugih ter ostati zvest in veren svojim idealom. Človekova ali starševska največja daritev je, da s svojim vzgledom omogoči drugim, posebej svojim otrokom, razrast močnih, globoko ukoreninjenih korenin, ki predstavljajo temelj življenja.«

Podobno se v ciklu Pozdrav soncu vrne namigovanje na večno kroženje, poleg krožnih oblik tudi s planeti vesolja ter z neskončnim krogotokom življenja.

Bošnaku je upelo z lesom, ki izžareva toploto, ter s sorodnimi likovnoumetniškimi smermi, s slikarstvom, kiparstvom in arhitekturnimi gradbenimi prvinami povzdigniti intarzijo v samosvojo likovno stvaritev.

Vir:

  • Franc Obal, 2009: Avtonomna likovna izraznost intarzije. V: Janez Bošnak. Galerija-Muzej Lendava, 2009. 4–5.

Zadnja sprememba: 20. 03. 2019 08:54:27