Evgen Car

Je igralec panonskega sveta, oziroma, kakor sam sebe imenuje »naličeni kmet«. Rodil se je 1944 v Dobrovniku v premožni kmečki družini in če ga ljubezen do nastopanja ne bi prevzela že v mladih letih, bi mogoče ostal doma in se ukvarjal z obdelovanjem zemlje, vinogradništvom ter vinarstvom.

Vendar so poti usode nepredvidljive, zato se je po končani osnovni šoli v Dobrovniku ter nižji gimnaziji v Lendavi vpisal na ljubljansko AGRFT, kjer je diplomiral leta 1967.

Igralstvo ga je zanimalo že od zgodnjega otroštva, na njegovo srečo so takrat v vsaki prekmurski vasici delovale vaške gledališke skupine.

Predstave so se odvijale v večjih skednjih, največkrat je to bilo pri Carjevih. Tako je gledališče dejansko prišlo k Carjevim na dom.

Njegova igralska kariera se je začela v Mariboru (SNG), kjer je v 12 letih odigral 50 vlog. »Tukaj sem postal pravi komedijant, kakor Štajerci pravijo igralcem.« To pa ni bilo slučajno, saj je vedno on dobil najtežjo vlogo, vlogo tistega, ki je moral ljudi nasmejati. Če pogledamo njegove  vloge, vidimo da je kritična opazka, ki Carja uvršča med »živahne, polnokrvne in zabavne« ter »vmesne« in »drugačne« tipe, pravilna. Zaradi vlog Zlodeja v Cankarjevem Pohujšanju v dolini šentflorjanski, vloge violonista v Mrožekovi Klavnici ali vloge Don Juana  v Grabbejevi predstavi Don Juan in Faust pa je obstajala verjetnost, da ga označijo za karakternega igralca. V tem obdobju je njegov dober odnos s Tonetom Partljičem, direktorjem-režiserjem, z morda največjo osebnostjo slovenske »komedijske literature« prerasel v doživljenjsko  prijateljstvo.

Za igralsko oblikovanje lika Brezdomca v drami Toneta Čufarja Ščurki in lika Don Juana je leta 1980 prejel nagrado Prešernovega sklada in se preselil v slovensko glavno mesto, kjer se je znašel pred novim uspehom; vloga Alfreda Doolittla v Pigmalionu G. B. Shawa mu je bila pisana na kožo. Tako se je tukaj pokazalo, da izbranca komedij čaka »vseživljenjska suženjska vloga« ter da poleg drame in tragedije ta dramska zvrst zahteva največ učenja ter eksperimentiranja na odru.

Po Shawovi predstavi je prišla velika ljubezen, Molièrov Tartuffe, v katerem je igral Kleanta, sledila pa je vloga Shakespearjevega Grobarja v Hamletu.

Eden od kritikov je o predstavi  Štajerc v Ljubljani (režiser Boris Kobal), katere avtor je Partljič in je bila predstavljena na celjskih Dnevih komedije, kjer si je Car prislužil naziv žlahtni komedijant, zapisal: »Car je dokazal, da je tudi z stransko vlogo, z eno navidez majhno vlogo mogoče oblikovati figuro, ki je vredna pozornosti. Pravzaprav je ta pot vodila od klasične komedije do nove komedije 20. stoletja.«

Po komičnih vlogah so Carja našle tudi »resne« vloge, pri oblikovanju figur pa se je izkazal za zelo prepričljivega, še posebej v oblikovanje usod človeka 20. stoletja je znal vnesti veliko novega ter pristnega. Tako je na primer zaigral v treh predstavah Arthurja Millerja (Lov na čarovnice, Smrt trgovskega potnika, Pogled z mostu), še danes pa ima lepe spomine na vlogo Čehovovega Pavla Kiriliča Lebedeva oziroma na vlogo Župnika v Lahki konjenici Draga Jančarja. Z veseljem se spominja tudi vloge Starega Ekdala v Ibsnovi Divji rački. »Ena od najbolj pretresljivih vlog je zame bila vloga Tožilca v predstavi Žarka Petana Dachauski procesi, v kateri so mi namenili nič manjšo nalogo kot razkritje osnovnega problema tega dela: tožilec s svojega pravnega stališča tudi samega sebe uvršča med krivce, prav tako pa se istočasno predstavi kot žrtev.« Nova spoznanja mu je prineslo poglabljanje v sodobna slovenska dela, poskuse slovenske moderne drame, ki so od takrat bile uprizorjene že na vseh svetovnih odrih, to so dela Ivana Cankarja, Dominika Smoleta, Petra Božiča, Žarka Petana, Toneta Partljiča ter Draga Jančarja.

Za svoj 50. rojstni dan je igralec napisal lastno komedijo z naslovom Poredušov Janoš, v katero je zajetih tudi veliko avtobiografskih prvin. Izšla je v obliki knjige in filma, poleg tega pa je ta monokomedija doživela 300 uprizoritev, Car pa se je z njo predstavil tudi kot avtor gledaliških besedil. Njegovi odločitvi je botrovalo to, da je po vseh »tujih delih« in vlogah čutil potrebo po tem, da bi spregovoril tudi o tistem svetu, v katerem se je počutil zelo dobro – o kmečkem svetu, o prekmurskem človeku, o zemlji in o družini. Prijazen lik Poreduševega Janoša je oblikoval po vzoru osebnosti, ki so si s svojimi ne velikimi, ampak umirjenimi, harmoničnimi življenjskimi navadami zaslužile spoštovanje okolice. In čeprav je njihovo delo Sizifovo delo, so »tako srečni« – bi tukaj lahko citirali Alberta Camusa. Morda jih zato ne opazimo. Zanje – preden bi se začeli ukvarjati s psihološkimi zapleti – je značilen rek: »Takšen sem in tako čutim – konec koncev se nisem ustvaril sam.«

Iz podobnega razmišljanja ter lirskega prepletanja otroštva in rojstne vasi se je rodila »elegija« igralca kmečkega izvora, ki je postal pisatelj, z naslovom Színes paraszt (Naličeni kmet op. prev.), ki jo je napisal v madžarskem jeziku in je tudi bila izdana v obliki knjige.

V svoji prvi drami z naslovom Štrki umirajo (A gólyák is elpusztulnak – v madžarščino jo je prevedla Judit Zágorec-Csuka) z dramskim prizvokom prikazuje probleme kmečkega življenja in postaranega prekmurskega prebivalstva. Krstna uprizoritev drame je bila v koprskem gledališču, v režiji Dušana Jovanovića, v naslovni vlogi pa vidimo avtorja samega. Njegov zadnji film, Srečen za umret, ki ga je režiral Matevž Luzar, ki se prav tako ukvarja s problemom staranja, se odvija v domu za ostarele, je na Festivalu slovenskega filma v Portorožu dobil 5 nagrad ter nagrado občinstva. Film je doživel velik uspeh tudi na Puljskem  filmskem festivalu ter po Sloveniji.

Nagrade:

  • 2013 – Igralsko priznanje ZDUS za življenjsko delo, Odličje Marija Vera, 2013,
  • 2006 – Častni občan občine Dobrovnik,
  • 1995 – Dnevnikova nagrada za umetniški dosežek (najboljši igralec MGL v sezoni 1994/95),
  • 1991 – Prekmurec leta,
  • 1980 – nagrada Prešernovega sklada.

Zadnja sprememba: 20. 06. 2019 13:41:09