Dubravko Baumgartner

Rodil se je v Murski Soboti leta 1979. Obiskoval je Gimnazijo in umetniško strokovno srednjo šolo v Sombotelu – smer grafika in grafično oblikovanje, kjer je leta 1998 maturiral. Študiral je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 2004 pri profesorju Zmagu Jeraju diplomiral na smeri slikarstvo. Je organizator mednarodnih likovnih kolonij LindArt ter kustos in grafični oblikovalec lendavske Galerije-Muzeja.

Baumgartner, ki se je že v času svojega študija spoznal praktično z vsemi grafičnimi/slikarskimi smermi, metodami, se je na koncu zavezal nadaljevanju »domače tradicije« 20. stoletja. Iskanje poti in stila ni prepustil slučajnosti, saj se je na njegovi prvi pravi, »skupni« razstavi s svojim vzornikom, sedaj že preminulim Istvánom Galičem, z naslovom Sence lesa pokazalo njegovo navdušenje nad naravnimi materiali. O tem čudnem »srečanju«, slikanju lesa in o pobarvanih ali naravnih lesenih površinah, ki se pojavijo v stenskih konstrukcijah, o sinergičnem srečanju opornikov, ki predstavljajo osnovo odtisa, o nastanku skupne likovnoumetniške misli umetnostni zgodovinar Robert Inhof piše: »Za Baumgartnerja je značilno iskanje likovnoumetniškega medija in lastnega izraznega načina. Svoje slike zgradi v več plasteh tako, da bi ob tem iz skupne igre strukture, teksture in prosojnosti nastala nova realnost, slikovna resničnost. V duhovnem smislu se na slikah umetnika ne odpre njihov intimen, temveč arheološko zgrajen, osebni svet. Še posebej ga navdihujejo stene panonskih hiš, fizično razpadanje stavb pa zanj pomeni »razpad in minljivost vsega«. Najdena tema (Panonski zidovi), v ozadju katere se skriva tudi veselje spontane najditve, ki je ne moremo izsiliti z nikakršnimi sredstvi, raziskovalnimi metodami. O bolečini razpadanja, o minevanju in vračanju v zemljo so se razvile posebne teorije. Baumgartner ta življenjski občutek izrazi z razpadajočimi zgradbami in s prefinjenim, temu prilagojenim barvnim svetom. Monokromatske dele poživi z žarečimi rdečimi barvami, ki predstavljajo osnovo slike. Natančen opazovalec lahko v tej slikarjevi gesti odkrije tudi bolečino, »plamen življenja«, ki še vedno tli za mrtvo površino, ki je lahko že antagonizem: ne bolečina, bolj izžarevanje z optimističnim predznakom.«

Po mnenju Lászlója Kostyála je »Baumgartner mojster imitacije. Odtise minevanja (zgnit les, odpadajoč omet itd.) nam ne glede na videz ne pričara pred oči s kolažem, temveč samo s svojim čopičem, prav tako pa mu pravzaprav skoraj v popolni meri uspe ustvariti iluzijo njihovega prvotnega okolja …« Kostyál o Baumgartnerjevi reduktivni rabi barv, o izžarevanju slik piše: »V prvi vrsti ima rad temnejše, rjavkaste odtenke. Kljub temu pa njegov svet ni »turoben«, bolj nostalgičen, značilne podrobnosti objektov izginulega sveta izpostavlja tako, da medtem ne izgubijo popolnoma svojega prvotnega namena.« Propadanje in za destruktivno imenovana slikovna selekcija pa omogočata tudi način za prikaz drugačnih vsebin. O tem piše Zoltán Gálig: »Na Baumgartnerjevih slikah se prizor med strogimi okvirji javi kot struktura. Obenem pa se ne zapre pred vsebino, pred sporočilom, lahko rečemo celo, da kompozicija v enaki meri izžareva krajevne dogodke in daljnosežne nauke.« Dopolnjujoč to misel je očitno, da ima Kostyál prav, ko piše o tem, da gesta, ki črpa iz arhaizirajočega gradbenega motiva, ne izhaja iz nekega opisa minule zlate dobe, temveč veliko bolj iz »nekdanje ljudske kulture zavednega in poudarjenega sprejemanja tradicije svojih prednikov,« ki jo je ustvarila »dejavnost ustvarjanja vrednot preteklosti in brez le-teh si niti ne moremo predstavljati današnjega sveta.«

Viri:

  • Zoltán GÁLIG, 2008: Pannon falak. Pannon Tükör. 13/3−4. 69−70.
  • Robert INHOF, 2008: Sence lesa. Lendava: Galerija-Muzej.
  • László KOSTYÁL: besedilo iz kataloga muzeja Göcsej Múzeum.
  • Petra VENCELJ, 2008: Dubravko Baumgartner. Likovni svet: mednarodni likovni informator 2008/127. 12.

Zadnja sprememba: 23. 11. 2015 16:44:33