Dare Birsa

Rodil se je v Kamovcih, vendar so ga »vtisi slik lendavske ledine« vzgojili v slikarja. Po študiju politologije je leta 1987 diplomiral na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost, nato pa je približno dve leti nadaljeval specializacijo na oddelku za grafiko in vmes utiral pot svojemu ustvarjalnemu opusu. Med leti 1999 in 2006 je predaval na ljubljanski Visoki šoli za risanje in slikanje, od leta 2010 je predavatelj na Naravoslovnotehniški fakulteti, od leta 2012 je predavatelj na ljubljanski Fakulteti za dizajn, na Zdravstveni fakulteti ljubljanske Univerze ter na ljubljanski ALUO. Razstavljal je na več kot 100 skupinskih in več kot 30 samostojnih razstavah. Njegove slike najdemo v številnih domačih in tujih galerijah in zasebnih zbirkah (Albertina Dunaj, Museo della Xilographia Carpi, NLB, Sparkasse, Zavarovalnica Triglav, Abanka ...).
Na prvi od serij razstav, na katerih so se predstavili mladi umetniki s tega področja, je Judita Krivec Dragan označila slikarstvo Dareta Birse in mlade generacije kot slikarstvo »brez obraza«, kar ni bilo slučajno, saj bi »še zlasti pri mladih umetnikih zaman iskali značilnosti, s katerimi bi jih bilo mogoče povezati v bolj ali manj generacijsko povezane skupine«. V takšnem smislu Birsa s posebno občutljivostjo utelesi tip lirske abstrakcije, za prikaz svojega notranjega razpoloženjskega sveta pa uporabi barve. Za asociacijami grajenimi na vizualnih izkustvih iz predmetnega sveta bi zaman iskali »ekspresivne geste«, pa tudi izrazno simboliko. Birsov svet je predvsem intimen, o čemer pričajo tudi mali formati, umirjene in drobne poteze čopiča, ki so glede na svojo obliko največkrat vertikalno položene na platno ˗ na vodoravnico. Zaradi stalnih ponavljanj in oblikovne raznolikosti pa predmeti, ki so izgubili »razum« in pomen, nastopijo kot neke vrste »znaki«. Barvita tihožitja slučajnih »predmetov« so predvsem vedra in optimistična, čeprav nimajo veliko skupnega z realnostjo, so bolj intimni kraji, v njih je vse polno slutenj o nekem notranjem nevidnem svetu, »za katerega smo prepričani, da mora obstajati, toda kljub temu o neki formirani in jasni ikonografiji pri Birsi še vedno ne moremo govoriti.« V nadaljevanju opazimo, da se razni poskusi, ki so brez dvoma doprinesli k izpopolnitvi slikarskega opusa, še dalje svobodno gibljejo med abstraktnim in figurativnim. O enem njegovih zelo uspešnih ciklov z naslovom Krave (Tehének) v letih po letu 2000 je Imre Péntek ob skupni razstavi v Zalaegerszegu zapisal: Odlomki slik s kravami Dareta Birse izgledajo, kot da so sestavljeni iz črnih madežev, pri katerih pa ni pomembna narava, temveč ritem in razporeditev madežev. Madeži, ki se nahajajo na živalih, pred stiliziranim ozadjem, obarvanim s črno-zeleno barvo, vzbujajo veselo (alpsko) vzdušje. Pri teh novih poskusih se – v imenu moderne slikarske produktivnosti – umetnik odpove razburljivim narativnim tendencam, ki izhajajo iz retorike materiala, namesto njih pa uvrsti fenomenološko izkušnjo, ki pomeni preživetje sveta. Sestavljanka Ultralight, izpeljana iz ultramarina kot dominantne barve v predponi namiguje na svetlobo »čez« in »onstran«, na nekakšno transgresijo spoznavnega pojava. Slikarja ultramarin, kot je večkrat omenil sam, navdaja z občutkom psihotične, težko obvladljive energije in dejansko je v podobi navzoče nekakšno hipnotično pogrezanje v modrino, morda v brezmejno zračnost neba, ki se na simbolni ravni identificira s prostorom duha. Ob njegovi zadnji, koprski razstavi Nadja Gnamuš odkrije tudi nove elemente v slikovnem in barvnem svetu bogatega in raznovrstnega slikarjevega opusa. Tudi začetni format se izkaže za malega – to je pri Birsi poseben paradoks – kot da bi redukcija struktur in barv zahtevala stopnjevanje zračnosti, »več zraka«, ki bi odprl zaprti svet, in z orientacijo k steni, ki služi kot ozadje in s tem nastalo harmonijo, konec koncev pa bi se tudi na teh novih stvaritvah, »pokrajinskih zrcaljenjih«, nastalih med leti 2006 in 2008, formulirala tudi želja po združitvi z intimnejšo okolico. Na več slikah zračnosti se pozornost usmeri na transformacijsko zmožnost svetlobe (serija Ultralight), še posebej na tisto, kar je že od začetka vsebovala v obliki predmetnih asociacij in je s pomočjo ustvarjalnega subjekta postalo resničnost. V Birsovih likovnoumetniških raziskovanjih, zanimanju – čeprav lahko vedno računamo na nekaj, česar se izogiba – se sluti želja predstaviti in doumeti sistem stkanosti vseh naravnih sil in materialnih sestavin, za kar si prizadeva tudi znanost, in se tako približati njihovemu latentnemu delovanju, ki nevidno obvladuje in uravnava naše delovanje, občutenje, odzivanje in sploh zaznavo prostora, časa in snovi. Birsa išče »objektivizirano« oziroma »predmetno gledišče«, ki pa se mu je, vsaj v umetnosti, mogoče najbolj približati s subjektivno naravo.

Vir:

  • Nadja GNAMUŠ: Darko Birsa. Razstava slik. Galerija Loža, Koper. 18. 1.–9. 3. 2008. http://www.obalne-galerije.si/index.php/si/article/102/9. Zadnji ogled: 10. september 2015.
  • Judita KRIVEC DRAGAN, 1990 (besedilo v katalogu). V: Darko Birsa. Lendava: Zavod za kulturo občine Lendava de Galerija-Muzej.

Zadnja sprememba: 23. 11. 2015 14:12:34