Rodil se je v Dobrovniku, leta 1949. Po maturi na murskosoboškem učiteljišču je študij nadaljeval na Pedagoški akademiji v Mariboru, in sicer na likovnem oddelku, kjer sta ga poučevala Lajcsi Pandur in Maks Kavčič. Po končani fakulteti se je naselil v Murski Soboti, postal je član Grupe 676. Nekaj časa je poučeval, kasneje je bil tehnični urednik Vestnika. Imel je številčne skupinske in samostojne razstave.
Je slikar, ki išče odgovore na vprašanja o usodi svojega naroda s čopičem, spremembo načina življenja ter z opozarjanjem na pasti iz svoje takratne perspektive »svet je bil obširen«.
Po mnenju umetnostnega zgodovinarja Franca Obala imajo zgodnje Göntérjeve slike značilnosti popartistične ikonografije. Z uporabo natančne risbe, »z modulacijo različnih predmetov in prostorskih formulacij pa na nekaterih delih prehaja v slikarski iluzionizem«. V tem zgodnjem obdobju izrazi svoj kritičen odnos do svetovnega razvoja, ki uničuje naravo, s slikanjem velikih umetnih rož.
Sredi 80. let dozori njegova umetnost, ko na podlagi topografije Prekmurja avtorja Ivana Zelka, v uspešnem sodelovanju s pesnikom Milanom Vincetičem, žaluje za izgubljenimi svetovi in mrtvimi prebivalci izginulih prekmurskih naselij. Približno pol stotine del, ki se spogledujejo z abstrakcijo in obrisov predmetnega sveta posledično zaradi temperamentinih linij čopiča dobi simbolni pomen.
Na številnih njegovih slikah, upodablja našo krajevno, vedno znova vračajočo se ptico, štorkljo, opozarjajoč na tiste ekološke probleme, ki so to ljubo ptico – oropano njene življenjske moči – izgnale iz naših krajev.
Umetnostni zgodovinar László Kostyál označi njegovo slikarstvo z oznako »filozofski nadrealizem,« pravzaprav pa ti zavrženi, v veliko primerih simbolni predmeti prikazujejo »duhovno-duševno« zalogo slikovnega polja znakovnega in simbolnega sistema …
»Nikoli se nisem mogel navaditi popolne slikovne abstrakcije, prejemniku, v danem primeru obiskovalcem razstave, sem vedno podal nekaj oprijemljivega, da se je lahko prilagodil situativnemu in razpoloženjskemu izžarevanju slike. Šamanski boben, urgo, jurto, elemente šamanskega darovanja sem podvrgel »raziskovanju« v ciklu Ajándékok (Darila). Verske obrede šamanskega verskega sveta lahko doživimo na mojih slikah Sámánbál (Šamanijada), A tűz fölavatása (Posvetitev ognja), a Pogány szertartás (Poganski obred) ipd., ki imajo svoj poseben svet barv, okusov in vonjev, saj je v središču ogenj, ki je omenjen tudi kot praelement,« lahko beremo v eni izmed njegovih lastnih oznak.
Göntér že v začetku 90. let nakaže na likovno formacijo iskanja domovine, najdenja le-te in ustalitve. Domača likovna kritika (J. Balažic, F. Obal, R. Inhof) je na začetku nerazumevajoče stala pred pustostjo Göntérjevih slik, na katerih je upodabljal pusto, ostale azijske pokrajine in tradicionalne slike brez ljudi. Le kasneje so ugotovili, da v ospredju tega, kar želi povedati, ni pokrajina, temveč iskanje »izgubljenega časa«. Sliki Ősberepülés in Berepülés (Prilet) pa prikazujeta vrženost v svet, segajoč vse do pradavnine.
»V celoti gledano je Göntérjeva umetnost album, ki nas uvede v potovanja v Pusto, katerih ne moremo uvrstiti ne ontološko ne topopgrafsko in ne časovno.« (R. Inhof). Göntérjevo slikarstvo torej ostaja v njegovi lastni domeni, nanj lahko gledamo kot na njegov lasten »vrt«, lastno posest, več od tega ne sprejema. Po mnenju negovega drugega kritika se svet, ki ima asociativne zemljepisne opredelitve, v Göntérjevi umetnosti javlja kot mitičen, lahko bi tudi rekli, da je obremenjen z zgodovino, tudi takrat, če prepoznamo znake »ravnin« (J. Balažic).
Umetnostni zgodovinar László Kostyál je povzel najčisteje: »Azija − Evropa, preseljevanje − naseljevanje, šamanizem − krščanstvo, vera − poganstvo … v svojih delih z zanimanjem arheologa zamenjuje različne časovne ravnine, oznanja, da sta pretelkost in sedanjost tesno povezana … Endre Göntér ne pušča rad stvari nedokončanih. S posameznim ciklom do konca opiše določeno miselno enoto in si odgovori na zastavljena vprašanja. S čutom odgovornosti inteligence prikaže tistim, ki se ustavijo pred njegovo sliko, zgled, ki se vedno zdi verodostojen in kot tak primeren za to, da mu sledimo.«
Vir:
- Endre Göntér: slike, risbe (1974−1999), 1999. Murska Sobota: Podjetje za informiranje: Galerija; Lendava: Galerija.
- Endre Göntér, 2009. Lendava: Galerija-Muzej.
Zadnja sprememba: 15. 11. 2015 16:49:49