Marika Dancs – Roth

Rodila se je leta 1950 v Lendavi. Leta 1970 je diplomirala na tekstilni smeri zagrebške Šole za oblikovanje. Nato je diplomirala na likovnem oddelku Pedagoške akademije in leta 1980 pod mentorstvom Nikole Reiserja končala specializacijo iz slikanja. Izdeluje tapiserije, slika, rada pa se tudi ukvarja z mladimi. V Sloveniji je izdelala scene in kostume za 13 opernih predstav ter 20 gledaliških predstav in filmov. Med leti 1973 in 1998 je imela 28 samostojnih razstav po vsej Evropi in 90 skupinskih razstav, za svoje delo je dobila številna priznanja. Od leta 1983 kot svobodna umetnica živi in dela v Münchnu.

V našem leksikonu, v katerem predstavljamo lendavske likovne umetnike, dajemo velik poudarek prijateljskim odnosom med generacijami domačih umetnikov. Pomembno se nam zdi poudariti tudi mnenje tistih domačih umetnikov ali prijateljev umetnosti, ki so pomagali pri začetkih umetniške poti posameznega umetnika, in tako bo tudi sedaj. Zoltán Gábor v svoji zbirki z naslovom Képzőművészet a lendvai ugaron [Likovna umetnost na lendavski ledini], ki nam še danes postreže z veliko zanimivostmi, piše o začetkih industrijske umetnosti takrat še začetnice Marike Dancs: »V njeni umetnosti ima dejstvo »kaj predstavlja« poudarjeno sekundaren pomen, njeno sredstvo je volna in njene mojstrsko izbrane barve ter njena strokovna obdelava in njeno z vozlanjem obogateno resičasto bistvo.«

Podobno se izrazi tudi József Ács, ki nakaže na pomen zidnih tapiserij v vlogi ločevalcev prostora in na njihovo »označevalno« funkcijo, na delitev pravokotne oblike tapiserije na druge geometrijske elemente ter sodobno uporabo »z vozlanjem in pletenjem izoblikovanih svobodno razčlenjenih oblikovnih elementov«. Doyen lendavskih umetnikov pa mlade kolegice ne pozabi opozoriti na to, naj ne bo nezvesta niti slikarstvu, ne glede na uspešen začetek kariere, ki je bil v znamenju izdelave zidnih tapiserij in oblikovanja kostumov, saj bo le-to pomenilo »prvo, klasično pojmovanje razstave njenih slik«, ki bodo pričakovano prav na takem nivoju »kot priznani rezultati njenega dosedanjega dela«. Ni slučajno, da oblikovanje kostumov Gábor veliko raje imenuje za »razgibano« ustvarjanje slike, kjer slikarka operira ne le v ravnini, temveč tudi z »barvnimi madeži in oblikami«, ki se gibajo v prostoru, njena gledališka oblačila pa omeni kot »v gledališkem štrikotniku oživeto vizualno doživetje«.

Ob razstavi leta 1983 v lendavski Galeriji-Muzeju slovenska likovna kritika (B.Illich - Klančnik) piše, da je tapiserija postala »sooblikovalka okolja, prvina v arhitekturni kompoziciji ali se je celo spremenila v tekstilno plastiko«, pri tem pa ne pozabi dejstva, da je tapiserija vedno plod skupnega dela umetnika ter tkalca ali vezilca.

Pri razumevanju »niti« kot osnovnega izhodišča pa je odločilno mnenje mentorice Marike Dancs, Jagode Buić, ki je v njej videla pobudnico misli in »usmeritve« v strukturo. Tudi njena prva dela nas opozorijo na to, da je umetnica tapiserijo pojmovala kot dvodimenzionalno slikarsko ploskev. Po Gaborjevem mnenju, ozirajoč se na tehnično izvedbo gledaliških kostumov, je tapiserijo pojmovala tako, kot bi slikala sliko, »gibajočo se sliko«, na kateri se »figure in barvni madeži« ne premikajo v ravnini, temveč v prostoru.«

Dokaz tega, za kako trajno se je izkazala odločitev Marike Dancs - Roth za tekstilno umetnost, je skoraj 40-letna, skoraj ravna umetniška pot brez ovinkov. Leta po letu 2000 so sicer prinesla nekaj sprememb, vendar tudi te predstavljajo del njene že napovedane, predvidene karierne poti. Kot omenja že Gabor v svojem pisanju − predstavitev njenega slikarskega dela. Le-to se je izpopolnilo v njeni zavezanosti do risanja risb s svinčnikom in risb drevesnih korenin. Ob njeni razstavi leta 2002 je umetnostna zgodovinarka Tanja Šimonka zapisala: »Po monumentalnih dimenzijah tapiserij, živopisnih predlogah razkošnih kostumografij in scenografij ter bogato reliefnoizbočenih korenin se nam (Marika Dancs - Roth) tokrat predstavlja v novi luči.  A če natančneje premislimo, so drugačni le formati, medtem ko je temeljni motiv drevesa prisoten pravzaprav že od nekdaj (kot del umetniškega izražanja …).«  Slikanje brez heroizma in patetike, a s toliko več tankočutnosti, ljubezni in resnicoljubnosti (akvarel na akvarelu) »naredi drevesa domala otipljiva«. Odnosi med posameznimi slikami in dialog med delom in celoto pa nam razkrivata skrivnosten zemljevid duha Marike Danč - Roth.