Pál Szomi

Pál Szomi se je rodil v kmečki družini v Petišovcih, kjer je obiskoval tudi osnovno šolo. Nižjo gimnazijo pa je obiskoval v Lendavi. Leta 1962 je v Novem Sadu pridobil višješolsko diplomo. Učiteljsko poklicno pot je začel v Baranji, po vrnitvi domov je postal novinar takrat ustanovljenega Radia Murska Sobota. Leta 1966 v Novem Sadu pridobi učiteljsko diplomo, kasneje pa na Pedagoški akademiji v Mariboru diplomira tudi iz slovenskega jezika. Do konca 80. let poučuje madžarski jezik na prekmurskih osnovnih šolah. Vse do svoje prisilne upokojitve je bil svetovalec za madžarski jezik. Umrl je leta 1989.

V prvi vrsti ga poznamo kot pisatelja kratke proze in romanov. Vendar je v mladosti pisal pesmi, med katerimi je tudi nekaj takih, ki imajo antološko vrednost. V njegovih novelah in romanih z ohlapno strukturo se z naturalistično pristnostjo udejanja usoda kmetov po 2. svetovni vojni. Pomemben element njegovega stila pisanja je anekdotični humor.

O novelah v njegovi prvi samostojni zbirki z naslovom Őszirózsa literarni zgodovinar István Palkó zapiše naslednje: »Dela z enostavnimi, a učinkovitimi sredstvi, vedno zadene bistvo klasične oblike. Njegove zgodbe vedno prikazujejo usodne preobrate, ko se s človekom, z njegovimi junaki zgodi kaj bistvenega.« Sprememba usode pa nikoli ni brezciljna, družbene pristnosti ji ne da »prisiljenost« v pripovedovanje, temveč razkritje resničnega problema. V svojem zgodnjem obdobju odkriva probleme, kot so takrat aktualno vprašanje vzgoje otrok, ki so jih  starši zdomci pustili doma, razburkano življenje otrok, ki so jih zaupali v varstvo starim staršem, »grehi« vaških mladostnikov, ki kršijo strogo vaško moralo, občutek tesnobnosti otroških junakov, ki so pred težko preizkušnjo svoje poštenosti in ki pogosto trpijo zaradi svojih staršev.

Svoj prvi roman z naslovom Szeretni kell je objavil leta 1984. V le-tem v svojem prepoznavnem slogu opiše ljubezensko zgodbo dveh študentov. Roman se odvija v obdobju »srečnega miru« (60. leta), v linearno potekajočih prizorih zgodbe beremo o spominih in doživetjih takratnega časa. Delo vseeno ni enotna stvaritev, saj mu to preprečuje pogosto spreminjajoča se, mozaična zgradba. Nenazadnje se v obliki »gostujočega besedila« pojavljajo pedagoške fraze, ki so glasniki »ocenjevalnih konferenc« novega socialističnega človeka.

V drugi zbirki novel z naslovom Húzd rá, cigány so poleg novel, pisanih v 60. letih, tudi nove, ki so »žalostni« dodatki novelistične umetnosti bolehnega, prisilno upokojenega pisatelja.

Po mnenju recenzenta Ferenca Gyurácza je: »če je pisal novele ali roman, je pod peresom Pála Szomija nastal niz anekdotičnih pripovedi, roman z ohlapno, mozaično kompozicijo, »tradicionalna ljudska realistična proza«. Končni rezultat je »vseh tehnik  osvobojeno, linearno, nereflektirajoče pripovedovanje«. Vseeno pa je pomembno prispeval k madžarski manjšinski literaturi in k spoznavanju prekmurskega kmečkega življenja, saj je »četudi samo v sledeh, v njegovih delih prisoten opis časov neposredno po drugi svetovni vojni, slika časa, ki se nanaša tudi na življenje izven vasi: namigovanje na partizane; olje iz ščukinih jeter, zakrpane hlače, petrolejska svetilka, učiteljica, ki razglaša Titove citate ki ničesar ne povedo …, pa tudi drugi elementi kažejo na vmešavanje »zgodovine« v življenje skupnosti.«

Zaradi zgodnje, tragično hitre smrti se njegovo življenjsko delo ni izpopolnilo, vendar tudi danes nanj gledamo kot na pionirja prekmurskega madžarskega romana. Pomembno je tudi njegovo literarnoprevajalsko delo, v madžarščino je prevedel slovenske novele (Lepa Mankica)