Sándor Szúnyogh

Rodil se je v Dolnjem Lakošu. Njegovo prvo veliko doživetje je bilo doživetje revnega sveta po svetovni vojni. Osnovno šolo je obiskoval v rojstni vasi, leta 1963 je zaključil šolanje na učiteljišču v Murski Soboti. Do leta 1970 je poučeval v Domanjševcih na Goričkem. Kasneje je diplomiral na Mariborski Pedagoški fakulteti ter si nato pridobil še učiteljsko diplomo v Sombotelu. Leta 1970 se vrne v Lendavo, kjer se zaposli pri Népújságu, od leta 1971 je bil urednik letopisa Naptár. Bil je tudi urednik več številk občasno izhajajoče dvojezične publikacije Lendavski zvezki. Od leta 1992 do svoje smrti je bil urednik in direktor Studija madžarskih programov RTV Slovenija.

Velja za najizvirnejšega in najbolj prevajanega avtorja manjšinske književnosti v Sloveniji. V prvi vrsti ga imamo za pesnika, čeprav sta prav tako pomembni njegova kulturnozgodovinska in uredniška dejavnost. Je najmlajši član t. i. generacije Pričakovanja pomladi, ki se k pesmi ne nagiba le s posebnim tonom in z ustvarjanjem moderne forme ter iz smeri avantgarde, temveč to oplemeniti tudi s svojim tradicionalnim sporočilom. Nektaeri literarni kritiki so menili, da je pesnik intuicije (Béla Pomogáts), drugi so nanj gledali kot na predstavnika minimalistične lirike (J. J. Fekete) oziroma so se sklicevali na njegovo pesništvo kot na primer fragmentiranega pesništva (F. Gyurácz). Njegovi kritiki so poleg modernih oblikovnih prvin izpostavili stalnost kakovosti, čeprav nam poleg haikujev in likovnih pesmi postreže tudi z drugimi oblikovnimi novostmi. Kljub temu ni zanikal ljudskega pesništva in zgodovinskega izročila, kot pripadnik madžarske manjšine se je vrnil k s strahom varovanim vrednotam te zaprte skupnosti. »Sándor Szúnyogh je pravzaprav bil moderni pesnik samo s svojo oblikovno kulturo, s svojim svetovnim nazorom in doživljanjem biti na Berzsenyijev način pa je bil klasičen pesnik,« piše Ferenc Mák v svoji kritiki. Njegova zgodnja smrt mu je preprečila, da bi fragmenitrane, ampak vselej vznemirljive ljubezensko-socialno-vsakdanje teme in družbene nepravice, pogosto samoironično in z zajedljivim posmehom zapisal v obliki daljših pesmi. Lep primer tega je večdelna pesem z naslovom Rendületlenül, v kateri združuje vprašanje madžarske usode z evropsko miselnostjo tako, da je pred obraz kulture stare celine postavil negativno zrcalo.

V loge vizionarja/revolucionarja (Fáklyavivők voltunk) pa ne prevzema v vseh svojih pesmih. Nesposobnost faraonov modernega sveta, petelinjenje majhnih kraljev ter prilizovanje raje opazuje z ironijo. »Pesnika pa,« ugotavlja József J. Fekete »vseeno ne strašijo grozljive slike prihodnosti, temveč slika nespremenljive sedanjosti, neznačajnost, vsakdanja strahopetnost, oziroma, z večje distance opazovano, ponovno razslojevanje družbe …« Tudi Imre Péntek izrazi podobno mnenje o pesmih, pisanih na to temo, ki so pretežke in se vedno dopolnjujejo z novimi elementi. »Zavračanje civilizacijskih vsebin, zavzemanje za človeške vrednote je v vsakem primeru pesniška »agitacija« za bolj časten in nepokvarjen svet.« Zgrozi se ob pogledu na s slamo pokrito »od vetra načeto« vinsko klet: »vse, vse / gre po svoji zadnji poti,« je njegov žalosten nauk (Régi dal). Drugje spet z apokaliptičnimi podobami slika posledice onesnaževanja okolja, naravo, ki je uničena zaradi kemikalij in insekticidov: V rečni strugi kup praznih škatel … / Na novo življenje pripravljene ikre poginulih rib / plavajo proti Muri« (Helyzetkép). V njegovi prvi knjigi Halicanumi üzenet (1975) in nato v tretji zbirki z naslovom Hóvágy (1985) so imeli veliko vlogo poskusi, med katerimi niso manjkali niti haikuji z japonsko-kitajskimi koreninami, ki se zelo razlikujejo od klasične evropske tradicije.

Drugi neusahljiv vir njegove poezije je doživetje ljubezni, čeprav eden od njegovih kritikov (J. J. Fekete) meni, da je pri tem najmanj uspešen. Za le-to, posebej v zgodnjem obdobju njegovega pesništva, kakor je ugotovil Imre Bori v sintezi o jugoslovanski madžarski literaturi, je značilno »romantično valovanje.« Povzdignjen, čist občutek pa pri njem pogosto prikaže popolnoma tujo podobo, barvni odtenek: čustvena celovitost se ponekod razvije v veselje ponekod pa v žalost (Virágének). Eden izmed najpomembnejših rezultatov njegovega dve in pol desetletji trajajočega uredniškega dela, je Naptár, ki je sčasoma prerasel značaj almanaha in postal enciklopedija znanstvenega delovanja ter celovita antologija umetniškega snovanja različnih generacij avtorjev prekmurske madžarske skupnosti. Szúnyogh je od konca 80. let pa vse do svoje smrti veljal za podpornega člana revije Muratáj. S svojo neutrudno literarno dejavnostjo in številnimi stiki, je bil prvi, ki je pozival k recepciji zamejske književnosti v matični domovini.